Res je, da smo se navadili, ampak na zvoke siren se ni lahko navaditi. Prav sedaj, ko pišem, se je oglasila sirena, ki nas vse kliče v zaklonišče, in notranji glas mi govori, da bo vse v redu. Skupaj nekaj zmolimo, da to noč res nihče ne bi izgubil življenja, in tako je vsak večer in vsako noč v zadnjih dveh tednih.

Tudi mediji vse manj poročajo o vojni v Ukrajini, a ko si med ljudmi, vidiš, da so ta tri leta pustila ogromno bolečine. Ljudje so utrujeni, vsi si želijo, da bi se vojna končala, vsi čakajo na zmago in računajo na podporo drugih držav. Kar pa morda ni tako slišno ali vidno prek medijev, je bolečina, ki jo bo po mojem mnenju težko »ozdraviti«, to je izguba bližnjih, tudi na zelo krut način, izguba mladih fantov na fronti, strah pred izgubo življenja, ko leti na stotine brezpilotnih letal in raket, travma, s katero ljudje živijo vsak dan. In skoraj vsaka druga družina ima vsaj eno osebo, ki služi v ukrajinskih oboroženih silah in je bila med obrambo domovine ranjena, ujeta ali ubita. Težko razumem, kako lahko teče vsakdanje življenje, če te nenehno skrbi za življenja drugih in se sprašuješ, zakaj, in to traja že tri leta ... To je zelo dolgo in samo čakaš, kdaj bo vsega konec.

Kar zadeva nedavne dogodke in pogajanja, se Ukrajinci zaradi njih počutijo nelagodno, vendar so pripravljeni storiti vse, da bi se končala krvava vojna.

Toda ne glede na vse upanje ostaja. Upanje je v ljudeh, pogosto slišiš ljudi, ki so hvaležni branilcem in jih podpirajo na različne načine, z molitvijo, pomagajo na različne načine, mladi v šolah organizirajo različne pobude v njihovo podporo, ženske v vaseh se zbirajo in pletejo varnostne mreže in še bi lahko naštevala, vse te dobre pobude dajejo upanje. Sama pogosto ne verjamem, ampak ko jih poslušam, kakšno vero imajo, mi prav to daje upanje. Mislim, da je najpogostejša beseda, ki si jo v zadnjem času govorimo in si jo želimo, spravni mir.

Upanje, da bodo nove ameriške predsedniške volitve prinesle možnost o koncu vojne, med nekaterimi ljudmi ni zamrlo, seveda pa je vprašanje, ali je kaj takega sploh mogoče glede na desetletja zgodovine v nenehni agresiji. O trajnem miru je mogoče sanjati, vendar tu le malo ljudi v to zares verjame. Moje mnenje je zelo podobno, seveda če s človeškimi očmi pogledam na razvoj procesov. Kar zadeva nedavne dogodke in pogajanja, se Ukrajinci zaradi njih počutijo nelagodno, vendar so pripravljeni storiti vse, da bi se končala krvava vojna in bi lahko živeli varno. Za to, kar bodo prinesli sporazumi, pa je po mojem mnenju treba veliko moliti, veliko moliti, da bi sosedje spoznali, da nasilje ni v človeški naravi.

Morda je znak upanja pripravljenost obeh strani na dialog in iskanje skupnih rešitev. Čeprav se mi zdi, da je to lahko le čudež. Zato prosim, da se tak čudež zgodi, saj vemo, da ne gre samo za zemljo, ampak predvsem za obnovo odnosov samega naroda, glede na to, da v Rusiji živi veliko Ukrajincev, in seveda med obema narodoma. Prosimo in molimo skupaj z resnično vero, da ta trenutek resnično pride.

Komentar je objavljen v tedniku Družina (8/2025).