Spoštovana gospa Katarina!

Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je v bogoslužju prišlo do nekaterih opaznih sprememb. Med njimi je tudi duhovnikov vzklik po povzdigovanju, ko mašnik izgovori posvetilne besede nad kruhom in vinom in ju počasti s poklekom. Sledita dva vzklika: mašnikov »Skrivnost vere« in zbranega občestva v treh oblikah.

Mašnikove besede so bile pred liturgično reformo delno vstavljene med posvetilne molitve, ki so se glasile: »To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, skrivnost vere, ki se za vas in za mnoge preliva v odpuščanje grehov.« Te besede so prišle v posvetilne besede šele v 7. stoletju. Zakaj so jih uvedli, ne vemo. Vsekakor je sedanji vzklik po posvetitvi primernejši in ima velik pomen. Tu ni mišljena samo skrivnost resnične Kristusove navzočnosti, ampak vsa skrivnost naše vere, ves načrt Božje ljubezni za odrešenje sveta. Ta trenutek smo vsi povabljeni, da se vključimo v radost odrešenja Božje ljubezni.

Na mašnikov vzklik ves bogoslužni zbor (ne samo pevci) odgovori z enim od treh obrazcev: »Tvojo smrt oznanjamo …«, »Kadar uživamo ta kruh …« ali »Reši nas, Odrešenik sveta …« Ti vzkliki so naslovljeni na Kristusa, čeprav je evharistična molitev v celoti naslovljena na Očeta. V tem trenutku je to kratka, živa zahvala za delo odrešenja, oznanilo velikonočne skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja in izraz trdnega upanja na Kristusov prihod in prihod njegovega kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni.

Ta prihod se že uresničuje v evharistiji. S tem preprostim vzklikom hvale razglašamo svojo velikonočno vero, ki jo doživljamo v Gospodovi daritvi.

V katerem liturgičnem času uporabljamo posamezne vzklike, je stvar svobodne izbire. Gotovo je primerno, da vzklik: »Reši nas, Odrešenik sveta …« uporabljamo zlasti v postnem in velikonočnem času.