Spoštovani gospod Ervin! V Svetem pismu je precej odlomkov, ki jih je teže razumeti brez širšega pogleda in poznavanja ozadja. To velja tudi za svetopisemsko razumevanje Cerkve kot neveste. Drugi vatikanski cerkveni zbor je kot enega prvih temeljnih dokumentov izdal Dogmatično konstitucijo o Cerkvi. To je bil temelj za razumevanje drugih konstitucij in odlokov. V njej so že na začetku predstavljene razne podobe za Cerkev.

Cerkev kot ovčji hlev, katerega edina in nujna vrata so Kristus, Cerkev kot Božja njiva, Božja zgradba s Kristusom kot vogelnim in temeljnim kamnom. Cerkev pa je opisana tudi kot neomadeževana nevesta brezmadežnega Jagnjeta, ki jo je Kristus »ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil« (Ef 5,26). Pridružil si jo je v nerazvezljivi zavezi in jo neprestano hrani in neguje. Potem, ko jo je očistil, jo je hotel imeti združeno s seboj, da bi mu bila podrejena v ljubezni in zvestobi (prim. Ef 5,24), dokler se ne bo s svojim Ženinom prikazala v slavi (prim. Kol 3,1-4).

Pisatelji Svetega pisma so pogosto uporabljali podobe iz vsakdanjega, pastirskega, kmečkega in družinskega življenja. Za odnos med Kristusom in Cerkvijo je apostol Pavel v Pismu Efežanom uporabil kar odnos med ženinom in nevesto oziroma med možem in ženo. Zdelo se mu je, da bodo to skrivnostno zvezo med Cerkvijo in njenim ustanoviteljem najlažje razumeli. »Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev.« Nikoli ne smemo pozabiti, da Jezusovo delo temelji na ljubezni. Samega sebe je dal za »ceno neveste«. V kontekstu starodavnih dogovorov je ženin »kupil« nevesto za »ceno neveste«, ki je bila sestavljena iz velike vsote denarja, materialnih dobrin in dragocenih predmetov. Ta vsota je bila tako velika, da je bilo vaško gospodarstvo v veliki meri odvisno od te navade.

Pisatelji Svetega pisma so pogosto uporabljali podobe iz vsakdanjega, pastirskega, kmečkega in družinskega življenja.

Kristus je za Cerkev, svojo nevesto, plačal najvišjo ceno, ker je »dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). S svojim učlovečenjem in smrtjo na križu je dal samega sebe kot plačilo zanjo. Druga podoba pa je zapisana v Razodetju (Apokalipsi): »In sveto mesto, novi Jeruzalem, sem videl, ki se je spuščalo z nebes od Boga kakor nevesta, ozaljšana za svojega ženina« (Raz 21,2). Gre za skrivnostno poroko Jeruzalema (Božjega ljudstva) z Bogom v radosti in veselju.

Če sprejemamo, da je Cerkev Kristusova nevesta, da se je Kristus sam daroval zanjo (za nas), tedaj se potrudimo, da s Kristusom živimo medsebojno ljubezen, ki nas združuje z Bogom in nam omogoča, da v drugem vidimo Kristusa samega. Prosimo Gospoda, da nam pomaga dobro premišljevati Sveto pismo in se tako po zgledu Marije naučiti živeti kot nevesta »brez madeža in gube« (Ef 5,27).

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina.