Spoštovani gospod Ervin. Vaše vprašanje odpira razmišljanje o nečem zanimivem, a v resnici neizvedljivem. Kaj mislim s tem? Vaše vprašanje namreč samo po sebi zahteva, kako v besede ujeti resničnost, ki presega besede, vsaj tiste besede, ki jih mi, ljudje, uporabljamo v svoji vsakdanji govorici.

Pred to neulovljivo nalogo so bili preroki vseh časov, ki jih je Bog pošiljal k svojemu ljudstvu, naj mu v človeških besedah spregovorijo o Božjih resničnostih. Naj mu s človeškimi besedami razodenejo Božjo voljo. Toda v vsakdanjih odločitvah življenja, o prav in narobe, o resnici in laži, o življenju in smrti, o ljubezni in sovraštvu, o zameri in odpuščanju je to morda do neke mere še mogoče spregovoriti zgolj s človeškimi besedami, pa to vsi razumejo.

Toda kako spregovoriti o odnosu Boga do svojega ljudstva in tega ljudstva do njegovega Boga? Kako opisati brezpogojno Božjo zavezanost svojemu ljudstvu in jo predstaviti ljudem, pri katerih je zavezanost vedno pogojena, vedno začasna? Krhka in hitro minljiva. Kako spregovoriti o »ljubezni, ki nikoli ne mine« (1 Kor 13,8), kakor o ljubezni govori apostol Pavel, v svetu, kjer hkrati, ko se ljudje poročajo, govorijo o tem, kakšni so postopki za razvezo zakona? 

Ko rečemo Cerkev, to ne pomeni brezoblične gmote množice, ampak to pomeni, da je On pripravljen vsak trenutek dati življenje za vsakega kristjana.

Ko so mistiki opisovali svoja doživetja Božje bližine, so to pogosto izrazili z jezikom, ki bi ga mi uvrstili na področje erotičnih doživetij. Kako drugače spregovoriti o bližini med Bogom in človekom, med dušo in njenim Stvarnikom in Odrešenikom, kot z besedami iz Visoke pesmi: »Njegova levica je pod mojo glavo in njegova desnica me objema« (Vp 8,3). Nekaj podobnega nam pripoveduje Berninijev kip o zamaknjenju sv. Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria v Rimu. Tega, kar človek doživlja v svojem odnosu z Bogom, ni mogoče opisati z besedami, ki analizirajo, sintetizirajo; skratka z besedami, ki so ujete v vsakdanje življenje.

Jezusov odnos s Cerkvijo pa silovito presega vsakdanjost. V slehernem trenutku je pripravljen za Cerkev zastaviti svoje življenje. Ko rečemo Cerkev, to ne pomeni brezoblične gmote množice, ampak to pomeni, da je On pripravljen vsak trenutek dati življenje za vsakega kristjana, za vsakega člana Cerkve; to pomeni, da je vsak trenutek pripravljen umreti zate.

Kakor je ženin vsak trenutek pripravljen umreti za nevesto. Verjamem, da je po desetih ali petnajstih letih zakona drugače: da možje ne bi več umirali za žene in ne žene za može. Mislim pa tudi, da bi po petdesetih letih spet umirali drug za drugega. Kakor Kristus za Cerkev in skozi vsa stoletja krščanstva tudi Cerkev za Kristusa. 

Ko so mistiki opisovali svoja doživetja Božje bližine, so to pogosto izrazili z jezikom, ki bi ga mi uvrstili na področje erotičnih doživetij.

Naj končam z mislijo apostola Pavla v Efežanih: »Zato bo mož zapustil očeta in mater in se navezal na svojo ženo in bosta v dveh eno telo: ta skrivnost je velika: s tem mislim na razmerje Kristusa do Cerkve« (Ef 5,31-32). To pomeni, da ne moreš sebe doživljati kot skrivnostno Kristusovo telo in hkrati koketirati z maliki tega sveta. Povabilo za vsakega kristjana.