V zgodbi o stvarjenju beremo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost« (1 Mz 1,26). Če je Stvarnik do človeka ustvarjal z besedo »bodi«, pa je ustvarjanje človeka izraz dejavnosti Svete Trojice.

Bog je pred učlovečenjem Božjega Sina Jezusa bival na neviden, torej nematerialen način, kot tri duhovne osebe. Oče pri stvarjenju po Sinu in v Svetem Duhu ni imel telesnega »vzorca«, ki bi mu bil ustvarjeni človek podoben. To pa ne pomeni, da je ustvarjeno človeško telo slabo. Bog sam se je razveselil, ko je bil človek ustvarjen po Božji podobi, Bog ob vsem ustvarjenem reče, da je »zelo dobro«.

Tudi v Novi zavezi srečamo odlomke o čudovitosti telesa: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga?« (1 Kor 6,19 ali še druga mesta kot npr. 1 Kor 6,13; Rim 12,1; Ef 5,20-30) Tudi učlovečenje Božjega Sina govori v prid temu, da telo ni slabo, sicer ga Božji Sin ne bi privzel (Jn 1,14).

Oče pri stvarjenju po Sinu in v Svetem Duhu ni imel telesnega »vzorca«, ki bi mu bil ustvarjeni človek podoben. To pa ne pomeni, da je ustvarjeno človeško telo slabo.

Ustvarjeno telo je bilo v Kristusovem vstajenju tudi poveličano in tako sta božja in človeška narava nenehno združeni pred Bogom Očetom. Tudi človek bo po tej podobi ob koncu časov dobil poveličano telo. Končni cilj človeka tako ni breztelesno bivanje, temveč bivanje v poveličanem telesu (prim. Rim 8,23).

Človekova podobnost se tako tiče tega, kar so človekove posebne odlike, po katerih se razlikujemo od drugih ustvarjenih bitij: neumrljiva duša, zmožnost spoznavanja in odnosa z Bogom, zmožnost sprejemanja Božje ljubezni in ljubiti na božji način. Če je človek sposoben ljubiti bližnjega in Boga, to nujno vključuje svobodo »za« takšna dejanja in Sveti Duh je tisti, ki odpira za to svobodo. Ljubi se namreč konkretno, ne v mislih, pomeni daritev časa, moči, odpoved sebi …

Ustvarjenost telesa človeku omogoča, da je na svetu na zaznaven način podoba Boga, kadar živi po Božji volji, ki jo zmore prepoznavati v Božji besedi, dejavnem obhajanju zakramentov, navdihih Svetega Duha, po svoji vesti, po stvarstvu.

V najvišji meri je bil podoba Boga Očeta Jezus, Božji Sin, ko tudi pravi, da kdor vidi njega, vidi Očeta (prim. Jn 14,9), ki nima vidne telesne podobe. A to, kar dela Sin, dela tudi Oče (prim. Jn 5,19): Sin tako kakor Oče ljubi svet, v katerem želi odrešiti človeka suženjstva zla, da bi mogel živeti v svobodi Božjih otrok.