Po predavanjih o depresiji, pomenu zakramenta pokore in sprave, poslušanju in neljubih čustvih je poljski duhovnik in profesor predstavil sintezo vseh naštetih o fenomenu človekove vrednosti, saj je ta tema ena najbistvenejših. Spregovori o izkušnji vrednosti, ki osredotoča ter v nas rojeva čudenje, prevzetost, tišino, hrepenenje, zavedanje plemenitosti in smisla.

Besedilo bralca spodbuja k premišljevanju o lastnem doživljanju vrednosti, kar nenazadnje usmerja tudi naše dobro delovanje.

Ko nam svet reče, da smo vredni, se dotika ene najglobljih potreb v nas, a kadar postavi pogojni če, nas v tej potrebi globoko rani. Pogosto se tega niti ne zavedamo. Zato dopustimo, da nas rani. Naprezamo se, da bi nas svet cenil. Mislimo, da moramo odgovoriti na cel kup narekovanih nam če-jev: da bi bil pomemben, da bi bil slaven, da bi bil priznan. Tako zelo se zapletemo s temi če-ji, da prenehamo živeti svoje življenje. Živimo za želje in kaprice drugih. Dovoljujemo, da postajamo tablica, na katero ljudje pišejo svoja pričakovanja. Počasi se v nas usidra prepričanje, da se je treba za vrednost potruditi, si jo zaslužiti ali jo celo kupiti. Pozabimo eno temeljnih in neovrgljivih resnic o človeškem življenju: preprosto smo vredni. (Krzysztof Wons, direktor krakovskega Centra duhovne formacije)

O avtorju:

Krzysztof Grzywocz (1962) je bil poljski duhovnik, škofijski eksorcist, teolog, voditelj duhovnih vaj in iskan duhovni spremljevalec, predavatelj duhovnosti na Teološki fakulteti na Univerzi v Opolu in dolga leta spiritual tamkajšnjega semenišča. 17. avgusta 2017 je izginil v Lepontinskih Alpah, v bližini vrha Bortelhorm na meji med Švico in Italijo.

Leta 2019 je pri Družini izšel prvi prevod njegove knjige Neljuba čustva, prav tako na predlog in v prevodu mag. Roka Pogačnika.

Odlomek iz knjige:

Živimo v časih, ko ljudje v neki čudni in nezavedni kupčiji menjavajo občutek vrednosti za občutek varnosti. Raje so varni kot vredni. Skrajno nevaren posel. Občutek varnosti za občutek vrednosti ... V tretjem poglavju našega razmišljanja želim odpreti temo psiholoških temeljev občutka vrednosti, naslednje poglavje pa bo predstavilo teološki pogled. V krščanstvu se moramo na pot vedno odpraviti po teh dveh poteh – po poti antropologije in teologije. Če bi izbrali samo eno, bi bila to izdaja krščanske modrosti in intuicije. V središču krščanstva je namreč Kristusova oseba, ki povezuje dve naravi: človeško in božjo. Fascinantno v krščanstvu je prav to, da globoko spoštuje vse, kar je človeško, antropološko, psihološko. Krščanstvo bi moralo biti velika šola dobre psihologije, saj je Kristus človek – je zgodba o človeku, čista psihologija, je pa tudi Bog, čista teologija. Ta povezava, ta izjemni paradoks v osebi Kristusa, zaznamuje celotno krščanstvo. Z ene strani nam grozi teologizem – pobeg od antropologije, z druge pa psihologizem – pobeg od teologije. Eno in drugo. Pri ljudeh z visokim občutkom svoje lastne vrednosti lahko opazujemo sposobnost združevanja paradoksov. Ljudje z nizkim občutkom se oklepajo načela ali — ali: ali psihologija ali teologija. Tako se pri nekaterih police šibijo pod psihološkimi knjigami, ki jih naenkrat vržejo proč in jih zamenjajo s teološkimi. Kot da ene in druge ne morejo stati na polici skupaj, ker se ne marajo in se med seboj grizejo. Vrednost rada združuje paradokse – krščanstvo sloni na paradoksih. V svoji knjigi o paradoksih vere je to dobro predstavil Henri de Lubac. Včasih je težko povezati paradokse, kot so uboštvo in bogastvo, pokorščina in svoboda, moč in slabotnost, možatost in otroškost, življenje in smrt, dostojanstvo in ponižnost in še mnogo drugih. Morda se zdi čudno, da se vse to lahko povezuje – dostojanstvo s ponižnostjo, ponos s ponižnostjo ... Pravzaprav pa le v paradoksih ti dve resničnosti zares obstajata. Zato sem se odločil v zvestobi katoliški tradiciji ta problem predstaviti tako s psihološkega kot teološkega vidika.