Uspeh referendumske pobude, ki je jasno zavrnila zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je bil zato več kot politični dogodek: bil je trenutek streznitve in prebujenja. Pokazal je, da si Slovenci ne želimo zdrsa v logiko odmetavanja, vrednotenja po moči in uporabnosti, kjer bi človeško življenje bilo podvrženo birokratizmu, državni računici ali obupu samemu sebi prepuščenega posameznika. Nad nami je razpihal meglo malodušja in na novo potrdil, da smo katoličani poklicani sooblikovati skupno stvarnost naše države in da si te pravice ne smemo pustiti vzeti. Pokazal je, kaj zmoremo, ko ob jasni besedi naših škofov stopimo skupaj posvečeni in laiki. Zato pozitiven izid na referendumu ni konec poti, temveč klic k odgovornosti, ki bo zahteval nadaljnja dejanja – tudi večji angažma v političnem življenju.

Zato pozitiven izid na referendumu ni konec poti, temveč klic k odgovornosti.

Byung-Chul Han ugotavlja, da se tiranija ne začne z udarcem, temveč s tihim privajanjem na to, da človek postane odveč; pojavi se tam, kjer ljudi prepričajo, da je njihova vrednost odvisna od njihove storilnosti. Kolikokrat slišimo, da je ranljivo življenje »breme«, »prezahtevno« ali »pretežko za bližnje«? A prav ranljivost kliče k človečnosti. Družba brez ranljivih je družba, kjer odnosi postopoma izginevajo. In takšni družbi kmalu ne ostane nič več, kar bi povezovalo ljudi med seboj. Miselnost, ki življenje meri po koristnosti, je nevarnejša od glasnega konflikta, saj se neopazno naseli v kulturo in v navidezno dobrohotne pobude. Han meni, da družba, ki ne zna več sprejeti trpljenja, izgublja sposobnost za ljubezen. Ljubezen pa ni udobje, temveč odločitev za vztrajanje ob drugem, tudi v bolečini.

Advent nas vabi, naj to logiko ranljivosti sprejmemo kot pot notranje prenove. Bog prihaja tiho, neopazno, v otroku, in nas uči, da največje raste iz majhnosti; da nas Bog najde tam, kjer smo najbolj človeški – v skrbi drug za drugega.

Če smo referendum doživeli kot izredno zmago življenja, jo moramo zdaj prevesti v vsakdanji pogum, v upanje, v dejavno skrb za bližnjega.

Zato je poslanstvo Družine danes izjemnega pomena: vzdrževati prostor trezne presoje in sočutja. Povezovati skupnost, saj iz enotnosti v bistvenem izvira naša moč. Družina temelji na evangeliju, zato se vedno zavzema za dialog z drugače mislečimi. A pri tem ostaja brezpogojno katoliška, krščanska, predana dejstvu, da je vsako življenje dar, ne nadloga; da je človek skrivnost, ne problem; da je bližnji brat, ne strošek. V času vse večjega hrupa in zmede je Družina poklicana gojiti prostor razmišljanja in miru. Podprite ta prizadevanja. Ne zaradi tradicije, ampak zaradi skupne prihodnosti. Da bodo krščanske vrednote še naprej oblikovale slovensko družbo za dobro vseh.

S hvaležnostjo in zaupanjem stopamo božiču na­proti. Če smo referendum doživeli kot izredno zmago življenja, jo moramo zdaj prevesti v vsakdanji pogum, v upanje, v dejavno skrb za bližnjega. Jezus je zgled. Emanuel. Najbližji. Bog, ki je vedno z nami, ne glede na vse.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.