Ob slovesni umestitvi so mnogi zaželeli novemu pastirju ljubljanske nadškofije vse najboljše na škofovski poti v ljubljanski krajevni Cerkvi. V imenu duhovnikov je čestitke izrekel g. Stanko Štefanič, župnik iz župnije Ljubljana-Črnuče, v imenu redovnikov in redovnic je novega nadškofa pozdravila s. Mojca Šimenc HMP, podpredsednica Konference redovnih ustanov Slovenije, v imenu vernikov ljubljanske nadškofije pa ga je pozdravil dramski igralec g. Gregor Čušin.

Pozdrav nadškofa Stresa v imenu duhovnikov ljubljanske nadškofije

Dobrodošli doma, gospod nadškof!

Kar streslo in pretreslo me je, ko so mi sporočili, kakšna je moja vloga na nedeljsko popoldne, 24. januarja 2010 leta Gospodovega. Pozdraviti in izreči dobrodošlico novemu ljubljanskemu ordinariju.

Misli so se vrnile v mladost, v tiste brezskrbne otroške čase. Spomnil sem se svoje matere, kako je še posebej pred prazniki vzela v roke sito, vanj naložila moko in jo pričela sejati. Takrat sem vedel, da je pred vrati praznik. Venomer je gledala na presejani kupček moke, če bo dovolj. Skrbno je preračunavala, ali bo dovolj za boljši kruh, za praznično pecivo in če se je zdelo, da bo premalo, je dodala še ščepec, mogoče dva ali tri – da bo le dovolj.

Bog sam ve, skozi koliko sit svoje dobrote in talentov je presejal vaše življenje in dodajal: ščepec pronicljive modrosti, pa še enega za življenjsko širino duha, pa tistega za podajanje svojega znanja, ki smo ga spoznale generacije vaših študentov in tistih, ki te sreče niso imeli, a se skupaj veselimo, da ste med nami. Še je dodal ščepec občutka za sklanjanje k preprostemu človeku in njegovim težavam in onega za vedrino in veselje, kar ste vedno prinašali, kjer koli ste bili.

Sedanji trenutek ima korenine v preteklosti, za katero pravijo, da je ni več, pa je, saj živimo od nje in sedanji trenutek je seme za prihodnost, v katero skupaj z vami vstopamo in nosimo v sebi želje po lepšem, boljšem … Cenili in spoštovali smo vas in to se ni spremenilo, to je preteklost, ki živi v tem trenutku in ostaja čutenje za našo skupno pot prihodnosti.

Verjetno bi morali dobro pomisliti, če bi v tem trenutku morali na hitro odgovoriti, koliko domov ste že imeli v svojem življenju. Rojstni dom, pa čas šolanja, študijska doba, življenje v misijonski družbi, duhovniško poslanstvo, škofovska služba … Vemo, da je kristjan doma povsod, toliko bolj škof. Sedaj ste doma v Ljubljani, gospod nadškof in mi duhovniki bomo prihajali iz svojih domov, iz svojih far k vam in gotovo ne bomo edini, ki bomo čakali, da nas sprejmete na pragu svojega doma kot dobri oče izgubljenega sina, katerega silhueto spozna že od daleč, da mu pohiti naproti in ga prijateljsko sprejme ali pa mora stopiti k tistemu, ki misli, da je vse prav storil in kuha svojo slabo voljo tam nekje za vogalom.

Zato z veseljem izrekam: Dobrodošli doma, gospod nadškof!. Pa še to: Ljubega Boga prosim, naj doda še ščepec potrpežljivosti nam vsem – seveda večji delež Vam, ker jo boste z nami tudi več potrebovali.

Stane Štefanič, župnik v župniji Ljubljana-Črnuče


Pozdrav nadškofa Stresa v imenu redovnic in redovnikov ljubljanske nadškofije

Spoštovani gospod nadškof!

Kako navdušujoče je, ko se v Cerkvi velike stvari rojevajo iz na videz naključnih povezav. Zgodovina poroča, da sta se davnega 1618. leta v Parizu srečala in sklenila prijateljstvo dva velika svetnika: Sv. Frančišek Saleški, čigar godovni praznik se danes v Cerkvi obhaja, in sv. Vincencij Pavelski, ustanovitelj Misijonske družbe lazaristov, ki vas je podarila krajevni Cerkvi. Danes se v koledarskem godu in v Vaši osebi svetnika znova srečujeta in si podajata roko. Ne verjamem, da gre za slučaj, saj se zgodba ne konča tam. Znano je, da je bil Frančišek Saleški vzornik našega bl. Antona Martina Slomška, nekoč celjskega opata in kasneje mariborskega škofa. Skozi obe mesti je peljala tudi Vaša pot, preden Vas je privedla v našo metropolo.

Ob nastopu Vaše službe v tem trenutku voščil in pozdravov posojam glas Konferenci redovnih ustanov Slovenije. Ta pod svojo streho povezuje moške in ženske redove, kongregacije, družbe apostolskega življenja, svetne ustanove in nove oblike Bogu posvečenega življenja. Pridružujejo se nam tudi vse druge skupnosti in posvečeni.

Bili naj bi tisti del Cerkve, ki na poseben način spada k njenemu življenju in svetosti. Matematično vzeto smo nekje v preseku med kleriki in laiki. Če se skušamo umestiti na bolj duhovno-poetičen način, smo v samem srcu Kristusove neveste. Veseli smo, da ste tudi Vi rojeni iz tega srca. Izročam Vam voščila in molitve sester in bratov iz vseh skupnosti, od najbolj severne, južne, vzhodne in zahodne in vseh vmes. Na poseben način Vam podarjamo molitve naših bolnih in drugače trpečih bratov in sester.

A v srcu je pač marsikaj – so sončne in so severne kamrice. V tem trenutku Vas pozdravljamo kot ljudje in kot Bogu posvečeni, z vsem, kar smo: S karizmami in duhovno dediščino zavetnikov in ustanoviteljev, z občestvenostjo naših skupnosti, z ljubeznijo do ljudi, z veseljem nad Božjo skrbnostjo, z odprtostjo in zaupanjem. Pa tudi – če malce prilagodim izjavo, ki jo pripisujejo današnjemu godovniku – z zavestjo, da nam »marsikaj človeškega ni tuje« … Ponižno priznavamo, da se na jasni poti evangeljskih blagrov ter svetov olje v naših svetilkah včasih spusti tudi pod kritično mejo.

Spoštovani g. nadškof, vsi, ki želimo po redovni posvetitvi biti ljubezen v srcu Cerkve, smo pripravljeni, da na poti, kjer je vse zaradi evangelija, pod Vašo pastirsko palico služiti Cerkvi in tistim, h katerim nas Bog po naših karizmah pošilja. Prosimo Vas za blagoslov, da mi in naše skupnosti na tej poti ne bi odstopali.

V naši nadškofiji in Cerkvi na Slovenskem želimo živeti, moliti, delati, trpeti in se veseliti … skratka pričevati, da se prav zares ne moti, kdor prisluhne Jezusovemu klicu in pusti tisto nekaj zato, da bi pridobil vse.

s. Mojca Šimenc HMP, podpredsednica KORUS-a


Pozdrav nadškofa Stresa v imenu laikov ljubljanske nadškofije

Spoštovani gospod nadškof!

Pozvan sem bil, da vas v imenu vernikov ljubljanske škofije pozdravim. In tako stojim pred Vami, eden od koštrunov iz vaše črede, da bi izrazil svoje želje in pričakovanja. In če kaj pričakujem, če si česa želim od Vas, potem si želim, da bi Vi veliko želeli in pričakovali od nas, svojih vernikov. Da bi bili do svoje črede zahtevni, kajti pot po kateri stopamo za Vami, je tesna in vrata, skozi katera moramo vstopiti, so ozka. Želim si, da bi palica, ki jo držite v roki, ne bila le simbol pastirske službe. Pastirju palica resda služi tudi za oporo, predvsem pa z njo vodi čredo po pravih poteh, jo odvrača od slabe paše, tudi udari, če je treba, in brani pred volkovi in roparji. Želim si, da bi nas radi obiskovali na naših župnijah. Ne le za posebne priložnosti in slovesnosti, ampak tudi kar tako: da svojim najemnikom, svojim duhovnikom vlijete poguma, predvsem pa da spoznate svoje ovce, in da ovce spoznajo Vas, da bomo poznali vaš glas in Vam brez strahu in pomisleka sledili.

In, gospod nadškof, brez strahu, vaši verniki smo kristjani, še več: katoličani in kot taki ponižni in potrpežljivi. Ne boste prvi pastir, s katerim bomo potrpeli, kakršenkoli že je in vas bomo spoštovali in ljubili, četudi ne boste izpolnili naših pričakovanj. A več želja in pričakovanj do vas gojijo, če se po svetopisemsko izrazim, volkovi, tatovi in roparji, tisti, ki pravijo, da jih ne brigate in da se tudi Vi ne smete brigati zanje. A če boste natančno pogledali, boste videli, da so ti volkovi, tatovi in roparji le preoblečene in prestrašene izgubljene ovce. Zelo prestrašene in zelo izgubljene. In tudi te so del Vaše črede. Pričakujejo, da jim boste šli na živce! Ne razočarajte jih v njihovih pričakovanjih.

Biti škof je odgovorna in stresna služba. A prosim Vas, gospod nadškof, pokažite Sloveniji, da je Stres lahko tudi pozitiven!

Tudi roka, ki Vam jo ponujam ni le simbolna gesta, bonton, temveč je konkretna ponudba, obljuba, ki Vam zagotavlja našo molitev, našo pripravljenost in sodelovanje v ugodnih in neugodnih okoliščinah, bodi prilično ali neprilično. V zameno za jasne besede, stvarna dejanja in pravo pot. Vse zaradi evangelija!

Gregor Čušin, dramski igralec