Prvo berilo: Abraham povabi Boga, 1 Mz 18,1-10a;
Ps 15;
drugo berilo: Pavel oznanja Kristusovo skrivnost, Kol 1,24-28

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,38-42)

Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

Video razlaga za otroke

Ustavimo se pri Jezusu

Piše: p. Primož Jakop

Z Jezusom, ki se je v evangeliju prejšnje nedelje s priliko opisal kot Samarijan na poti iz Jerihe v Jeruzalem, smo tudi mi na poti v Jeruzalem. Današnji evangeljski odlomek nam opisuje njegov postanek v Betaniji.

Ključno je prepoznati, katero je naše pravo gorivo in kje ga dobiti.

Znan slovenski pregovor pravi, da prazen žakelj ne stoji pokonci. Običajno ga uporabljamo v zvezi s telesno hrano: če ne jemo dovolj in pravilno, na dolgi rok ne bomo imeli dovolj moči za to, kar življenje zahteva od nas: delo, učenje, pomoč … Še bolj očitno se ta modrost pokaže na ravni strojev: nobena električna naprava ne deluje, če ni priklopljena na vir napajanja, in noben avto se ne more premikati s praznim rezervoarjem. Ključno je torej prepoznati, katero je naše pravo gorivo in kje ga dobiti. Predlagam, da s tega vidika pogledamo tudi današnji prizor.

»Naša rešitev ni v tem, da bi mi umrli za Boga, temveč v tem, da je Bog umrl za nas.« FOTO: Tatjana Splichal

Pogosto smo lahko v skušnjavi, da bi ravnanje sester Marte in Marije gledali kot nasprotje, ki se izključuje: lahko smo bodisi Marta bodisi Marija, ne moremo pa biti oboje. A če smo iskreni, hitro opazimo, da ta način branja ne zdrži. Martina skrb, da poskrbi za lačnega in utrujenega gosta, zagotovo ni in ne more biti nekaj slabega, po drugi strani pa držo Marije, ki v tišini sede k Jezusovim nogam in posluša, pohvali kot zgledno Jezus sam. Bolj kot na presojanje, katera od sester ima prav in katera se moti, je dobro biti pozoren na vrstni red. Marija, ki svojo pozornost popolnoma posveti Gospodu, ki je obiskal njeno hišo, nas opominja, da je začetek in izvor kristjanovega delovanja vedno ljubezen, ki jo ima Bog do nas in je postala vidna v Jezusu. On je merilo, koliko ljubiti, in zgled, kako ljubiti. Če svojega ravnanja ne uskladimo po njegovem, smo v veliki nevarnosti, da bomo namesto Jezusa in njegove ljubezni do nas oznanjali in uveljavljali svoj jaz in svoj prav. Delati dobro samo po sebi sicer načeloma ni nič slabega, vendar imamo verjetno vsi izkušnjo, da lahko delamo dobro ne samo iz ljubezni. Vse prevečkrat se v naše vzgibe vmeša naša sebičnost in delamo dobro, da bi nas nekdo pohvalil, da bi pomirili svojo vest ali da bi si morda zagotovili kakšno protiuslugo v prihodnje – a nič od tega ni narejeno zaradi ljubezni. Prav tako se nam morda kdaj zdi prav, da z dobrim dejanjem poskusimo pridobiti Božjo naklonjenost. Vendar naša rešitev ni v tem, da bi mi umrli za Boga, temveč v tem, da je Bog umrl za nas. Zato je nujno, da se kot Marija vedno znova ustavimo pri Jezusu in se od njega učimo, kaj pomeni ljubiti. Ko bomo zmogli vzljubiti sebe, kot nas ljubi on, bomo lahko tudi izpolnili zapoved in ljubili bližnje kakor sami sebe.