Prvo berilo: Bog daje mir vsem izvoljenim, Iz 66,10–14c;
Ps 66;
drugo berilo: Kristus je zaznamoval Pavla, Gal 6,14–18

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,1–12.17–20)

Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: 'Mir tej hiši!' In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: 'Približalo se vam je Božje kraljestvo.' V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: 'Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.' Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.« Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«

Video razlaga za otroke

Ko postajamo kruh

Piše: p. Primož Jakop

Liturgični čas »med letom« nas uči, kako po zgledu Jezusovih učencev živeti v času po binkoštnem prihodu Svetega Duha. Da se tega naučimo, se obračamo k evangeljskim opisom dogodkov iz časa, ko so učenci z Jezusom na poti med oznanjevanjem, da se je Božje kraljestvo približalo.

»Učenci so poslani predvsem za to, da oznanjajo dobro novico o Božji ljubezni do ljudi, zaradi katere je Bog poslal svojega edinorojenega Sina.« FOTO: Župnija Dravlje

Pred nami je danes prizor, ki je za Lukov evangelij kar nenavaden. Luka namreč želi pripovedovati kar se da jasno in naravnost, zato se za razliko od drugih evangelijev običajno izogiba ponavljanju prizorov, je pa edini, ki podvoji zgodbo o tem, da Jezus pošlje učence: najprej pošlje dvanajst apostolov, v današnjem odlomku pa vidimo, da s podobnim poslanstvom pošlje še drugih dvainsedemdeset učencev. S tem nam jasno pokaže, da se mu misijonsko poslanstvo Cerkve zdi še posebej pomembno. Evangeljska dobra novica mora namreč doseči vse ljudi.

Jezus se zaveda razsežnosti te naloge in za njen opis uporabi prispodobo žetve. Prispodoba, ki jo lahko najdemo tudi pri preroku Joelu, v Matejevem evangeliju in knjigi Razodetja, nas spomni na konec časov in na Jezusov dokončni prihod za sodbo sveta. Žito smo ljudje, vsak od nas, zato je žetev velika. Poleg tega se žetev še povečuje, ker je delo poslanih učencev poleg žetve tudi setev. Učenci so namreč poslani predvsem za to, da oznanjajo dobro novico o Božji ljubezni do ljudi, zaradi katere je Bog poslal svojega edinorojenega Sina. Vsak, ki se na to sejanje oznanila odzove tako, da ga sprejme, pa je že dosegel tudi svojo zrelost za žetev, ker je že odrešen.

Ko se atomi posvečene hostije vgrajujejo v naše telo, to po malem postaja živa hostija.

Žetev pa nas lahko spomni tudi na žito, iz katerega dobimo kruh, ki ga je Jezus izbral za prebivanje med nami v evharistiji. Ko ga zaužijemo, se tudi sami spreminjamo vanj, in to ne samo duhovno, temveč tudi dejansko. Kadarkoli se hranimo z Jezusovim telesom v evharističnem kruhu in se atomi posvečene hostije vgrajujejo v naše telo, to po malem postaja živa hostija – telo Božjega Sina. Bolj ko dovolimo Božjemu Sinu, da nas hrani s svojim telesom, bolj tudi sami postajamo žito, zrelo za to, da ga požanjejo in da postane telo Gospoda.

Da bi kot sodelavci na njegovi žetvi lahko tako kakor on tudi mi vedno bolj ljubili brate in sestre, da bi po našem pričevanju vsak lahko spoznal Sina in s hojo za njim našel pot domov v Očetovo hišo!