Z letalom k jezuitom

P. Venčeslav Marija Vrtovec že osemintrideset let počiva na ljubljanskem pokopališču med sobrati jezuiti. V Vojaškem muzeju Slovenske vojske v poveljstvu Brigade zračne obrambe in letalstva v Cerkljah ob Krki pa nanj spominja rešilni, zlomljeni propeler iz prve svetovne vojne in kot pomemben eksponat priča o slovenski letalski zgodovini. 12. januarja praznujemo dan slovenskega vojaškega letalstva, saj sta na ta dan leta 1919 pilota Vilko Peternelj in Franc Zupančič izvedla prvi bojni polet pilotov ljubljanske letalske stotnije. Manj znano je, da je pri ustanavljanju letalske enote takratne Države SHS pomembno sodeloval poznejši jezuit, avstro-ogrski letalski nadporočnik Venčeslav Marija Vrtovec. Tik pred koncem prve svetovne vojne je izvedel drzen podvig: iz vojaškega letališča v Ajdovščini, takrat pod italijansko oblastjo, je s pilotom v Ljubljano pripeljal eno od zaseženih avstro-ogrskih letal. Skoraj pozabljeni ajdovski letalec Ob 130. obletnici rojstva p. Venčeslava Marije Vrtovca je izšla knjiga Ajdovski letalec nad soško fronto. Ilustrirana mladinska dokumentarna slikanica avtorjev dr. Vesne Kamin Kajfež in Tomislava Kajfeža z ilustracijami Jureta Engelsbergerja obuja spomin na enega skoraj pozabljenih začetnikov slovenskega vojnega letalstva. Občina Ajdovščina in Lavričeva knjižnica, ki je delo izdala v sozaložništvu z Ministrstvom za obrambo RS, Vojaškim muzejem Slovenske vojske, sta poskrbeli, da so knjigo v dar prejeli vsi devetošolci v ajdovski občini, saj želijo mlade spodbuditi k boljšemu poznavanju krajevne zgodovine in pomembnih rojakov. Spomin na Vrtovčevo junaštvo pa ne bi bil popoln, če ga ne bi predstavili tudi kot vsestransko dejavnega jezuitskega patra. Duhovniški poklic, ki si ga je izbral že kot dijak, mu je bil »v vojni zvezda, ki je čisto jasno zasijala, ko je bil v zračnem boju ranjen in je to hrepenenje v dneh in nočeh okrevanja le rastlo«. Neusmiljeni prst vojne Venčeslav Marija Vrtovec se je rodil 12. septembra 1894 v Velikih Žabljah pri Ajdovščini, bil je najstarejši od desetih otrok v kmečki družini očeta Franca in mame Marije, roj. Črnigoj. »Koruznega kruha doma sicer ni manjkalo, pač pa denarja in rok za delo na njivah, senožetih in vinogradih, zato sem šel pozno v šole,« se je spominjal. Najprej ga je pot vodila v goriško Alojzijevišče, kjer je bival dve leti in se pripravljal na vstop v nemško gimnazijo jeseni 1907. Po prvem gimnazijskem letniku je bil v Gorici sprejet v malo semenišče. Ko je bil Vrtovec v peti gimnaziji, so zavod prevzeli jezuiti. To je bilo za njegov duhovniški in redovniški poklic odločilno. Poleti 1914 je Vrtovec ravno zaključil sedmi gimnazijski razred – manjkala sta mu le še zadnji letnik in matura … »Pa se je dvignila tiste dni na nebo z ognjenimi črkami zapisana beseda 'vojna' kot žareč, plameneč prst, ki zapoveduje, ki ima vso moč in vso oblast, ki črta in prekrižuje, in ki ne pozna usmiljenja,« je zapisal v spominih. »Stopil [sem] pred očeta in mu rekel: 'Oče, k jezuitom grem!' Odvrne mi: 'Ne pojdeš, rajši v vojsko …'« In res: oktobra so mladeničem predčasno podelili maturitetno spričevalo in jih poslali v vojsko. Iz bojnih jarkov v višave Maturante so namenili za častnike. »Kar nas je bilo 97. tržaškega pešpolka, smo bili kmalu prepeljani nazaj v Gorico. A ker so mnogi Italijani od tam utekali v Italijo, so nas sredi zime odpeljali na Koroško v Breže, pozneje za nekaj časa v Leoben, od tam nazaj v Ljubljano, kjer smo imeli izpite za kadete. Od tam sem bil dodeljen 7. lovskemu bataljonu pri Borovljah. Od tam spet nazaj v Ljubljano, kjer sem v Šentvidu vadil vojake in stanoval v Zavodih. Nato sem bil dodeljen 47. mariborskemu polku in bil nekaj časa v Vipavi. Od tam smo odmarširali po Vipavski dolini in skozi Dornberk in Renče na fronto pri San Martinu [Šmartinščini], kjer je bilo zelo hudo,« je pripovedoval o krutosti vojne. V 49 mesecih vojske se je Vrtovec bojeval v jarkih nasproti Tržiču (Monfalcone), na Doberdobu, kjer je zbolel, se po nekaj mesecih zdravljenja na fronto vrnil na Mengore, »k Bosancem, kjer smo jurišali na Italijane«. Od tam na postojanke med Mrzlim vrhom in Krnom. Leta 1915 so avstro-ogrske vojaške oblasti začele novačiti prostovoljce v nov vojaški vojni rod za nov način bojevanja – v zraku. Prijavil se je za letalca in bil poslan v šolo za letalske opazovalce pri Dunajskem Novem mestu. Postal je letalski izvidnik. V avstro-ogrskem letalstvu so za opazovalce, ti so imeli tudi vlogo vodje letala, sprejemali samo častnike. Piloti so bili podčastniki ali navadni vojaki. Opazovalec pa je moral obvladati snov iz navigacije, telegrafije, meteorologije in fotografiranja, hkrati pa je bil usposobljen za rokovanje s strojnico in odmetavanje bomb iz letala. Rešilni propeler Vrtovca so dodelili v Divačo kot nastanitvenega častnika v novoustanovljeno letalsko enoto. Konec januarja 1917 so začeli s prvimi vadbenimi leti. Na soško fronto je z letališča vzletavalo po deset dvokrilnih letal, zlepljenih iz jesenovega lesa. Do maja leta 1917 je Vrtovec opravil približno 80 bojnih in izvidniških poletov. »Križarili smo po zraku od morja pa tja do snežnih Karavank.« In pogosto je bil v zraku »sodni dan«. V zračnem spopadu je bilo nekoč njegovo letalo čisto strto, spet drugič neštetokrat prestreljeno. Pri enem od poletov je zmanjkalo olja v motorju in s pilotom sta za las ušla smrti. Zasilno sta pristala nedaleč od Sežane, tik ob Ljubljanski cesti. »Rešil naju je propeler, ki je ujel prvi udarec tik neke vrtače.« Letalu se je med zasilnim pristankom polomilo podvozje, toda naslonilo se je na propeler, ki se je odlomil, ublažil udarec in preprečil, da bi se letalo prevrnilo. S 60 kg neodvrženih bomb v trupu bi sicer zagotovo eksplodiralo. V spomin na ta dogodek je Vrtovec vse življenje hranil zlomljeni propeler. Na poletu 23. maja 1917 je bil v zračnem boju nevarno ranjen. Odbita krogla mu je zdrobila golen in poškodovala arterijo. Deset mesecev je okreval v Ajdovščini in Ljubljani. Amputacije noge ni dovolil. Do konca življenja je v njej nosil železno opornico. Od 8. avgusta 1918 je nato deloval na letaliških opazovalnicah blizu Dunaja in na okoliških strminah. Bližal se je konec vojne. Po odpustu iz vojske 6. novembra se je naslednjega dne zvečer po dolgih letih vojskovanja spet vrnil k staršem v rodni kraj Velike Žablje. K jezuitom grem! S tremi odlikovanji – veliko srebrno medaljo in križcem za zasluge ter za dobljene rane in činom nadporočnika je bila 24-letniku odprta lepa vojaška kariera, a Vrtovec je bil odločen: odpotoval bo v Ljubljano in se pridružil jezuitom. Pri letališču v Ajdovščini je naključno srečal uniformiranega letalca Franca Wognarja, po rodu Slovaka, ki je prišel v Ajdovščino na obisk k ženi, domačinki iz Šturij. V hangarjih sta našla uporabno letalo, ga uspela usposobiti in 12. novembra 1918 navsezgodaj poletela nad začudenimi italijanskimi vojaki, ki so taborili ob robu letališča. V širokem krogu sta zavila proti Krasu in mimo Postojne poletela proti Ljubljani, kjer sta pristala na letališču v Šiški. »Na letališču so naju obkrožili naši domobranci in nekaj letalskih častnikov, čestitali so nama k dobro uspelemu poletu. Z veseljem so sprejeli tudi izvrstno letalo,« je leta 1921 dogodek opisal v Bogoljubu v članku »Z zrakoplovom v samostan«. Praznik sv. Stanislava, zavetnika »tistih, ki jih hrepenenje kliče v samostan k dragemu Bogu«, je Vrtovec že prebil med jezuiti. Že naslednji dan so ga napotili v Št. Andraž na Koroškem. Ker se je bližala jugoslovanska vojska, ki je zasedala Koroško, se je leta 1919 z nekaj tovariši podal na Dunaj, od tam v Zagreb, kjer je končal noviciat. V letih 1922/23 je v Innsbrucku študiral filozofijo. Nato je bil tri leta prefekt v malem semenišču v Travniku v Bosni, zatem pa je teologijo študiral tudi v Belgiji v Louvainu. Leta 1928 je bil posvečen, novo mašo je imel v domačem kraju. Kongreganist Potem ko je opravil še tretjo probacijo, je leta 1931 pri Sv. Jožefu v Ljubljani za deset let prevzel vodenje dijaških Marijinih kongregacij in za pet let Marijino kongregacijo za izobražence. »Če hočemo prav razumeti pomen in namen Marijine kongregacije, je ne smemo smatrati zgolj kot 'majhen vrtec ograjen', ločeno od ostalega katoliškega življenja, marveč jo moramo postaviti tja, kamor spada, v sredo življenja katoliške Cerkve. Verske sile mora zastaviti v konkretnem praktičnem apostolatu na vseh področjih. Za to pa je potrebno temeljito šolanje in skrbna izbira. In potrebno je delati, delati,« je p. Vrtovec leta 1936 zapisal v članku v glasilu Naša Zvezda, ki ga je soustanovil, dve leti urejal in se tudi sicer v njem pogosto oglašal. Med kongreganisti so bili poznejši jezuiti bratje Žužek, Franc Kovač, Vital Vider, Jože Kokalj. »Spominjam se neštetih prireditev, resnih in zabavnih, na raznih odrih in dvoranah. … Na kolesih smo in merimo kilometre ves dan. Po planinah hodimo in v steno se vijemo. Petkrat sem bil z nekaterimi na Triglavu. Nato se vozimo v čolnu po jezeru in reki. In potlej plavamo, plavamo. Hodim z vami na neštete izlete. In taborjenje? Oj, koliko nas je. Naših romanj k Žalostni Materi Božji še niste pozabili …« Vrtovčev dom Na Visoko pri Poljanah nad Škofjo Loko je p. Vrtovec vodil fante kongreganiste na taborjenja, leta 1938 pa so tam »z velikim trudom, skrbjo in ljubeznijo« postavili kočo. V spodnjem, zidanem delu so bile soba za voditelja in manjša dvorana za srečanja ter peč, zgoraj v lesenem delu pa ležišča na pogradih. »Kakor iz kraljevskega gradu se svetijo v noč okna naše kongregacijske koče,« je zapisal v članku »Bilo je na Silvestrovo« v Naši zvezdi. Po vojni je bil dom nacionaliziran. Med okupacijo je v Zagrebu štiri leta deloval kot pomočnik vzgojitelja novincev in pridigar na Maksimiru. Takrat je napisal knjižici Iz tistih dni (Pisma prijateljem) in Pesem življenja (Bratom in sestram za spomin in dobro srce), ki sta izšli v slovenščini in bili tiskani v Ljubljani v času italijanske okupacije leta 1942 in 1943. V knjižici Iz tistih dni so bila objavljena pisma, ki jih je bralcem deloma pošiljal v Glasniku Srca Jezusovega, v katerega je tudi mnogo pisal. Leta 1948 je oblast jezuite izselila na nekdanji Valvasorjev grad Bogenšperk pri Litiji, kjer so bili brez pitne vode, elektrike, pravega ogrevanja, do železniške postaje v Litiji je bilo daleč. S seboj so smeli vzeti le nekaj osebnih stvari. Vmes je bil p. Vrtovec spiritual bogoslovcev v Zadru, pa spet v izgnanstvu na Bogenšperku, od koder so patri hodili na misijone po župnijah, vodili duhovne vaje. »Če bi hotel popisati vse, kar smo doživljali na Bogenšperku, bi bilo za ne prav tanko knjigo. In še prej o dobrih štirih letih vojske in o nevarnostih, iz katerih me je Božja previdnost rešila, bi bilo tudi za celo knjigo,« je pozneje pričeval p. Vrtovec. Bogata duhovna zapuščina Kot »romantična in kontemplativna duša« pa je Vrtovec »po svoje tudi užival v zapuščenem gradu sredi tega zemeljskega raja; še zlasti, ko je pobrenkal na kitaro in violino, nadaljeval s pisanjem pesmi,« se spominja p. Tomaž Podobnik. Dvajset izvirnih pesmi je zbral v zbirko Potoček žubori. Prve je začel objavljati v Glasniku Srca Jezusovega. Mnoge je tudi uglasbil. Za vitalnost duha in telesa pa je skrbel tudi s postom ob vodi, včasih po ves mesec. Smučal in kolesaril je do poznih let, metal žogo na koš, balinal. Izkazoval je športnega in duha neustrašenosti brez konca. Do leta 1966 je deloval v Šentlovrencu, zatem dve leti v Borovnici. Njegovo glavno delo je bilo po župnijah in samostanih. Od leta 1968 je v Dravljah v Ljubljani preživel najdaljše obdobje – dve desetletji svojega razgibanega življenja, in sicer kot kaplan, pisec, prevajalec in velik molivec. Več člankov je objavil v reviji Cerkev v sedanjem svetu, dve leti odgovarjal na vprašanja bralcev v Družini in v njej dal intervju. Objavljal je v glasilu Slovenski jezuiti, njegove zapise pa zasledimo tudi v reviji Krila, Na fronti in v časniku Dnevnik. Napisal je več knjig: šmarnična razmišljanja Marija nas kliče (1959), Gospod, nauči nas moliti (1972), Vitez iz Lojole (1974, življenje sv. Ignacija), Besede v globino (1976) in prevedel Duhovne vaje sv. očeta Ignacija Lojolskega. Prevajal je jezuitsko duhovno literaturo, največ iz italijanščine. P. Venčeslav M. Vrtovec je v visoki starosti umrl 14. junija 1988 v Dravljah. Duhovni sin »viteza iz Lojole«, rojen iz ranjenosti za poslanstvo v večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, s svojo izjemno osebnostjo predstavlja humus svete in žive tradicije, iz katere je moč junaško, pogumno živeti. Jože Potrpin, T. P. J.

Z letalom k jezuitom

Z letalom k jezuitom

Skoraj pozabljeni ajdovski letalec

odmevi 41/26

PUČE, KOŠTABONA – Ko je na pučarskem sejmu dišalo po domačem

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.