Sestra Jožica Sterle v Ukrajini služi vse od leta 2005. Njena trenutna postaja je v Zakrpatiju, pokrajini ki leži ob Slovaški meji. Njeno delo je pomoč ljudem po družinah, zato največ informacij o trenutni krizi dobi prav od njih. 

»Nekateri zelo zavzeto poslušajo poročila in veliko vedo, vendar njihove informacije vedno preverim pri kom, ki je bolj objektiven in široko razgledan,« pravi s. Jožica. Ob tem dodaja, da spremljanje novic nekatere ljudi vodi v strah in negotovost, druge pa v molitev in zaupanje Gospodu.

Ljudje so bolj odprti za duhovne vrednote.

Se je vaše delo v zadnjih tednih kaj spremenilo, se morebiti kaj pripravljate na to, če pride do ruske invazije?

Življenje in služenje se nadaljuje, kajti ljudje nas potrebujejo danes ne glede na to, kaj bo prišlo. Še naprej jim skušamo stati ob strani v sedanjih stiskah in tegobah. Opažam, da so ljudje bolj odprti za duhovne vrednote, za prejem zakramentov, saj čutijo, kako je naše življenje krhko. Zdi se mi, da smo vsi začeli bolj ceniti današnji dan in možnosti, ki jih imamo, da delamo dobro. Srečujem se z miselnostjo, da je treba imeti doma zalogo hrane za vsak slučaj. Sicer živimo na deželi, kjer ima vsak svoj vrt ali njivo in si ozimnico pridela sam, tako da so ljudje bolje preskrbljeni kot v mestu.

Sestra Jožica Sterle. FOTO: Osebni arhiv

Koliko razmere z vzhoda države občutite na zahodu?

Domačini si želijo miru za vso državo. Mislim, da nam je tukaj malo lažje kot na vzhodu ali v Kijevu, ker smo daleč od vzhodne meje in živimo v upanju, da agresija ne bo segla do nas. Ljudje so vzeli zelo zares povabilo ukrajinske škofovske konference, naj molimo in se postimo za mir. Vsaka sreda je dan posta za mir. Veseli smo tudi vseh stikov s sorodniki in prijatelji iz domovine, ki nam zagotavljajo molitveno podporo in solidarnost. Vsem se iskreno zahvaljujemo.

Vsem, ki molite za mir in mislite na nas, se lepo zahvaljujem in se še priporočam.

Ali kaj razmišljate o možnosti umika iz Ukrajine?

Zaenkrat o umiku ne razmišljamo. Gospod in ljudje nas potrebujejo tukaj. Božja Previdnost nam vsak dan pošlje na pot toliko ljudi, ki potrebujejo materialno, medicinsko ali duhovno pomoč, da sem prepričana, da Gospod vodi naša pota in nas bo ohranjal, dokler nas bo potreboval.

Prejšnji teden sem ženo srednjih let peljala v bolnico na operacijo. Ima resno bolezen. Po poti se je odločila za spoved. Ustavili sva se v sosednji vasi v župnišču. Ko je vsa sijoča prišla od spovedi, je rekla, da 15 let ni prestopila cerkvenega praga. Ob njeni sreči in osvobojenosti mi je bilo kristalno jasno, da je moja vloga služiti ljudem, ki sedaj potrebujejo pomoč, ne glede na to, kaj bo prinesla prihodnost.

Vsem, ki molite za mir in mislite na nas, se lepo zahvaljujem in se še priporočam.