Zakaj je zdravništvo že v času Hipokrata zavrnilo sodelovanje pri usmrtitvi?

Hipokratova zavrnitev sodelovanja zdravnika pri usmrtitvi je temeljni kamen zahodne medicinske etike. V času, ko so bili bolni, šibki in odrinjeni pogosto nezaščiteni, je zdravnik postal varuh življenja – ne njegov razsodnik. S tem je vzpostavil zaupanje med bolnikom in zdravnikom ter postavil etično mejo, ki je varovala najranljivejše. Danes, ko se pojavljajo zakoni, ki zdravniku dovoljujejo sodelovanje pri smrti, se vračamo k temeljnemu vprašanju: ali zdravnik še vedno zdravi ali pa odloča o smrti? Zgodovina nas uči, da se človek lahko navadi tudi ubijanja. Prav zato je Hipokratova etika brezčasna: ne dovoljuje, da bi medicina postala orodje družbenega pritiska ali ekonomskih koristi. V družbi, kjer paliativna oskrba ni dostopna, kjer revščina in osamljenost tlakujeta pot v obup, zakon o pomoči pri smrti ni izraz svobode, ampak je odpoved odgovornosti. Smrt ne sme postati terapija. Zdravnik mora ostati zaveznik življenja.

Solidarnost, sočutje, spoštovanje do trpečega – to so temelji, ki ne smejo biti pozabljeni.

Pa vendar nekateri trdijo, da so se razmere od Hipokrata do danes tako spremenile, da bi smeli to zavezo pač »vreči čez ramo«.

Razmere so se nedvomno spremenile, a temeljna resnica ostaja: življenje je eno samo, nepovratno in brezmejno dragoceno – ne glede na bolezen, invalidnost, starost ali socialni položaj. Še enkrat: Hipokratova zaprisega, ki zdravnika zavezuje k varovanju življenja, je brezčasna in univerzalna. Njena veličina je v tem, da postavlja človeka – še posebej ranljivega – v središče skrbi. Zahodna civilizacija je skozi stoletja, tudi s pomočjo krščanske vere, razvijala plemenit odnos do šibkejših kot svoje poslanstvo. Solidarnost, sočutje, spoštovanje do trpečega – to so temelji, ki ne smejo biti pozabljeni. Zdravnik ni izvrševalec smrti, temveč zaveznik življenja. Če se odrečemo tej etični dediščini, ne izgubljamo le moralnega kompasa, temveč tudi človečnost. Hipokratova zaveza ni relikt preteklosti, temveč svetilnik za prihodnost.

Ubijati se ne sme – ne po dekalogu, ne po univerzalnih zakonih civilizacije.

Kaj je torej po vaši presoji dejansko v igri 23. novembra, ko bomo volilni upravičenci odločali o uveljavitvi zakona o medicinski pomoči pri samomoru?

Morebitni obstoj sprejetega zakona bi za slovensko družbo pomenil tektonski premik v odnosu do najranljivejših – bolnih, invalidnih, starejših. Zakon prihaja v času, ko nimamo urejene paliativne in dolgotrajne oskrbe, niti dostopnega zdravstva; več kot 150.000 ljudi je brez osebnega zdravnika. V družbi, kjer vladajo revščina, alkoholizem, samomorilnost in socialne stiske, bi se pomoč spremenila v žrtvovanje. Pogled na človeka postaja ekonomski: evtanazija stane 1.500 evrov, dolgotrajna oskrba več kot 3.000 evrov. Trgovanje s smrtjo bi bilo grozljivo in moralno nevzdržno. Prestop rubikona bi pomenil nepopravljiv civilizacijski zdrs. Ubijati se ne sme – ne po dekalogu, ne po univerzalnih zakonih civilizacije. Mentaliteta družbe bi se spremenila: umiranje z asistenco bi postalo sprejemljivo. A življenje je sveto, neprecenljivo in dolžnost družbe je, da ga varuje – ne da se mu odpove.

 Zakon grobo posega v temeljno poslanstvo zdravnika: varovati življenje.

Ali je politika s tem zakonom presegla svoje pristojnosti?

Zakon je pripravila Srebrna nit, medtem ko so se vse slovenske zdravniške organizacije brez izjeme odločno izrekle proti. Tudi Svetovna zdravniška organizacija temu odločno nasprotuje. Vsi medicinski etični odbori so podali svoje nestrinjanje in predloge za zmanjšanje škode, a nobeden ni bil upoštevan. Zakon grobo posega v temeljno poslanstvo zdravnika: varovati življenje. Lahko si nekdo lasti pravico do svoje smrti, a nima pravice te dolžnosti naložiti zdravniku ali medicinski sestri, ki po zakonu morata biti ob osebi med umiranjem do prihoda mrliškega oglednika. Zdravnik ne sme obvestiti družine – izvedeli bi šele po smrti. Prepovedano je celo navajanje resničnega vzroka smrti. To je šlo predaleč. Zdravniki bodo v večini podali ugovor vesti in ne bodo sodelovali.

Asistirani samomor v svetu izvajajo evtanazisti. Zdravnik se ni za to šolal; to je, kot bi slovenistu naložili, da mora poučevati tudi albanščino! Ko bi zdravnik imel v eni roki življenje, v drugi pa smrt, bi bilo uničeno temeljno zaupanje med bolnikom in zdravnikom, ki sta najtesnejša zaveznika.

Politika je s tem zakonom prestopila vse meje svojih pristojnosti – ne le pravne, temveč tudi moralne.

Zakon si je želelo 30–50 posameznikov, zdaj pa je pisan za dva milijona prebivalcev. Gre za grozljivo zlorabo številnih sistemov, predvsem pa najšibkejših in zdravstva kot celote. Tak zakon ne sme nikoli zaživeti. Sprejeti bi morali paliativni zakon, ki bolnikom omogoča pomoč in izbiro. Trenutno pa so postavljeni ob zid. Politika je s tem zakonom prestopila vse meje svojih pristojnosti – ne le pravne, temveč tudi moralne. Ta zakon je pravo razčlovečenje. Če bo šel v izvajanje, bo ministrica za zdravje z vlado odgovorna za nepopravljive posledice za zdravje in dostojanstvo slovenskega naroda.

Ta referendum ni le o zakonu, temveč o tem, kdo smo kot družba.

Na koga računate 23. novembra?

Računamo na vse, ki verjamejo v življenje in njegovo nedotakljivost – na zdravstvene delavce, njihove svojce, bolnike, starejše, mlade in vse volivce, ki razumejo, da zakon o smrti ni rešitev. Da dosežemo 339.000 glasov proti, potrebujemo pogum, srce in razum naroda. Ta referendum ni le o zakonu, temveč o tem, kdo smo kot družba. Gre za temeljno vprašanje naše človečnosti in prihodnosti.

Prispevek je bil najprej objavljen v 46. številki Družine.