Veličastno procesijo na čudoviti razgledni planjavi z blagoslovom tamkajšnjih travnikov, polj, gozda, domov in prebivalcev, od župnijske cerkve sv. Danijela in nazaj, so na Razborju v nedeljo, 24. julija, sklenili z blagoslovitvijo zgledno prenovljenega župnišča in slovesno mašo. Za ta namen so medse povabili nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla, kateremu se je pridružilo poleg župnika Leopolda Korata (župnijo soupravlja iz Podgorja) še pet duhovnikov.

Bil je to resnično praznik za pohorsko razloženo naselje samotnih kmetij z manjšim strnjenim jedrom okoli župnijske cerkve (prvič se omenja leta 1383, samostojna župnija so od leta 1714), kjer so še župnišče z gospodarskim poslopjem, novejša zgradba osnovne šole (za okoli dvaindvajset otrok) in gostišče.



Prvotno zelo lepo župnišče so požgali Nemci leta 1944 in njegove ostanke kasneje krajani zaradi predrage obnove zravnali z zemljo. Od leta 1958, ko nimajo več lastnega župnika, pa se je ničkolikokrat postavilo vprašanje, obnoviti ali tudi podreti prazno mežnarijo (pred vojno je bila v njej knjižnica), v katero se je prvi povojni župnik preselil leta 1945. Prva obnova novega »farofa« je vendarle bila leta 1983, pa še več manjših je sledilo, zadnjo celovito (od sanacije temeljev do zamenjave ostrešja, stavbnega pohištva, sanacije sten, novih instalacij itd.) pa so pričeli leta 2014 v sodelovanju in pod nadzorom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor (z odgovorno Lilijano Medved), saj je objekt registriran kot nepremična dediščina. Z obnovo so se torej hoteli čimbolj približati nekdanji zunanji in notranji podobi tipično kmečke hiše iz druge polovice 19. stoletja. Posebej v primeru banjasto obokane kleti s kamnitim notranjim portalom kot edinim in najstarejšim ostankom nekdanje stavbe, pročelja, nekdanjih kamnitih zidov ter primarne tlorisne zasnove pritličja (z dvema sobama in kuhinjo, ki potrebujeta še skladno opremo), medtem ko so podstrešje povečali oz. preuredili za novo uporabo (veliko dvorano za srečanja in stanovanje). Razširjena namembnost župnišča je narekovala tudi manjši prizidek k zadnji fasadi, kjer sta stopnišče v mansardo in kurilnica. Kar je končno nastalo, je kompromis med prvotnim delom in novimi stvarnimi potrebami.



Skratka, prenovljeno župnišče naj bi nudilo primerne pogoje za delovanje pevskih zborov, veroučnih skupin, srečanja mladine, predavanja, nastanitev duhovnika. Obnovljeno gospodarsko poslopje v režiji slovenj graške občine enkrat v prihodnje pa naj bi služilo kot »hostel« ob Benediktovi romarski poti. Oboje bilo v službi ohranjanja in krepitve verskega (nedeljnikov je okoli sto od 350 prebivalcev) in kulturnega življenja v kraju, vsekakor ob dejstvu, da bi mladi (po osamosvojitvi Slovenije) še v večji meri ostajali na podeželju. Kot je v pridigi poudaril nadškof Cvikl, »to prenovljeno župnišče je znamenje vašega zaupanja v Boga, ki ga še poglabljajte.«

Projekt je izdelalo podjetje Arh Deko d.o.o. Slovenj Gradec. Požrtvovalna faranka Rozika Glasenčnik je dejala, »v želji faranov, da bi prenovljeno župnišče čim prej spet služilo namenu, je bila navzoča zelo velika prizadevnost in povezanost. Za tovrstno prenovo so v kraju številna znanja in izkušnje, ki so omogočale tekoče delo. Zajeti so bili tudi posamezni izvajalci iz širše okolice, nekateri od teh so pokazali še posebno naklonjenost župniji in kraju.«



Mašno slavje, ki ga je lepšalo najrazličnejše sodelovanje faranov, ubrano petje mešanega cerkvenega pevskega zbora in folklorne skupine (deluje v okviru Kulturnega društva z več kot trideset let tradicije) je izzvenela v veliki hvaležnosti, najprej velikodušnim župljanom in župniku, nato naklonjenim inštitucijam in izvajalcem, končno vsem, ki so z njimi povezani ali so se jim iz drugih krajev pridružili v času obnove. Po maši so na igrišču ob cerkvi pripravili še pogostitev za vse, prijateljsko druženje je spremljal narodno zabavni trio.

Foto: Jože Potrpin