Zadnjih nekaj let na god Žalostne Matere Božje obhajamo dan žalujočih. Kdo bi rekel, da ga potrebujejo le žalujoči, a ni tako.

Na ta dan je na mestu razmislek o našem odnosu do smrti in do žalovanja. V zadnjih desetletjih se je ta odnos izrazito poslabšal. Iz otroških let se še spominjam, da so se sosedje in bližnji prihajali poslavljat od človeka, ki je umiral v hiši sorodnikov. Pokojnik je še nekaj časa ostal doma. Ob njem se je bedelo, molilo in jokalo. To je bil prostor za deljenje spominov na pokojnika in za srečanje med žalujočimi. Žalovanje ni bilo nekaj, kar bi moral človek skriti. Tam je bilo vse sorodstvo, prijatelji in sosedje.

Danes je slika drugačna. Ko nastopi smrt, hitro pridejo strokovne službe in protokol je jasen. Pokojnika odpeljejo, sledijo telefonski klici, obrazci, organizacija pogreba in številne formalnosti. Vse je urejeno, učinkovito in profesionalno. Človek še niti ni zares dojel, da je ljubljena oseba umrla, ko se že mora ukvarjati z dokumenti in formalnostmi...