Za številne moške je edino socialno sprejemljivo čustvo jeza. Zato vedno znova, ko začutijo žalost, sram ali strah, to »prekrijejo« z jezo ali pa omenjena občutja potlačijo. Za takega žena reče, da se nenehno jezi in vedno znova najde razlog v drugih. Drug neustrezen način zavarovanja pred bolečimi občutji je čustvena otopelost ali potlačitev. Tak moški je lahko sicer zelo korekten in spoštljiv, vendar imajo bližnji občutek, da jih zavrača oz. da mu ne morejo blizu. Žena takega moža se največkrat počuti zapuščeno in osamljeno. V obeh primerih gre za škodljivo obliko procesiranja čutenj za zakonski in starševski odnos.

Foto: Tatjana Splichal

Povezanost

Leta 1939 je bil pri ženskah kriterij ljubezni na petem mestu pri izbiri zakonca. Leta 1990 je bil pri obeh spolih na prvem mestu. Danes pa je poleg kriterija ljubezni na prvem mestu potreba po čustveni povezanosti in čustveni varnosti v odnosu. To se sklada s spremembo psihoterapevtske paradigme, da temeljna motivacijska sila ni več ugodje, temveč potreba po biti povezan v odnosu, biti sprejet, razumljen in ljubljen. Prav tako to tezo podpira dejstvo, da je za možgane sesalcev značilno, da reagiramo s strahom oz. paniko, če se soočimo z možnostjo izgube povezanosti s pomembnimi drugimi, ker nam je povezanost v zgodovini (in tudi v zgodnjem otroštvu) omogočila, da smo preživeli.

Odprtost - ranljivost

Za povezanost je nujno, da smo odprti, dostopni, s tem pa tudi nezavarovani in posledično ranljivi. To pa je lahko zelo tvegano. Ko postane mož dostopen in viden drugemu, svoji ženi, se lahko pojavita občutek nelagodja ter sramu zaradi izpostavljenosti in občutek strahu, ali bodo ljudje dovolj senzitivno ravnali z njim. Ali bo posameznik ranljivost doživljal kot možnost za radostno povezanost ali pa kot predvsem bolečo izpostavljenost, je odvisno od izkušenj iz otroštva. Ena izmed raziskav je pokazala, da je pri tem pomemben predvsem en dejavnik, to je občutek, ali se posameznik čuti vrednega povezanosti in bližine drugih oseb. To pomeni, da občutek pripadnosti in povezanosti čutijo in pričakujejo v veliko večji meri posamezniki, ki se počutijo vredne. Zaradi občutka, do so v redu in ljubljeni, si upajo biti tudi nepopolni. Iz istega razloga vrednosti so bolj sočutni do sebe in drugih ter so bolj pristni, ker se jim ni treba skrivati za maskami, ki bi jih prikazale v popolni luči. Prav tako so razbremenjeni nadziranja tega, kako jih bodo videli drugi. Ni jim treba nezdravo ugajati drugim, ker to podporo in povezanost že imajo. Ravno zaradi občutka vrednosti, ki so ga omogočile odprtost, dostopnost in ranljivost, so lahko bolj samostojni, trdni in preudarni. Sklenemo lahko: če hočemo moškega, ki bo zdravo preudaren, trden in možat, mu moramo omogočiti nenehno izkušnjo pozitivnega doživljanja sebe in drugih. To mu bo olajšalo tveganje biti ranljiv in odprt, kar je nujni pogoj na eni strani za zadovoljstvo, ki ga brez odprtosti ni, in na drugi strani za razbremenitev strahov, česar se ne da doseči, če se moški ne sooči z lastnimi demoni in strahovi.

Nedostopnost

Veliko moških pa je še vedno čustveno zadržanih in nedostopnih, zaradi česar jih njihove žene in drugi bližnji ne zmorejo dovolj dobro razumeti in začutiti. Od tod izvira pogosto nezadovoljstvo in osamljenost pri moških, kar jih še dodatno utrjuje v prepričanju, da je bolje biti distanciran. Zakaj pride do te moške čustvene »zaklenjenosti«? Predstavljajmo si dečka, ki reče, da ga je strah, in mu oče ali mati odgovori, da če je pravi fant, ga pa že ne bo strah. Sporočilo, ki ga deček dobi, je: če hoče postati tak možakar, kot je oče, in biti z njegove strani sprejet, tega občutja ne sme več izražati. Potlačiti ga mora vedno znova, ko se pojavi. Enako je lahko z občutjem sramu in drugimi »težjimi« občutji, kakor tudi z izražanjem potreb in želja. Če mu starši ne morejo ustreči, vendar mu spoštljivo razložijo, zakaj tega ne morejo storiti, bo sin brez pogubnih posledic živel naprej. Če pa izpolnitev njegove potrebe zavrnejo z očitki, kako si lahko kaj takega sploh želi, da normalni otroci takih želja nimajo oz. kako lahko razmišlja o takšnih stvareh, medtem ko je toliko otrok v veliko večjih stiskah, se bo v otroka lahko naselil občutek sramu, slab občutek, da je z njim nekaj narobe, ker izraža določena občutja, potrebe ali želje. Ker ne bo hotel še kdaj čutiti, da je z njim nekaj narobe, teh stvari ne bo več izražal. Začel bo tlačiti ta občutja in potrebe. Ker človek po navadi ne more tlačiti občutij selektivno, začne nehote tlačiti večino občutij in potreb ter postaja čustveno nem, neodziven ali celo nepismen.

Celoten članek si lahko preberete v šesti številki revije Božje okolje, ki je izšla decembra lani.