Na 18. redni seji Odbora za zdravstvo, ki se je začela v torek z drugo obravnavo predloga Zakona o psihoterapevtski dejavnosti in nadaljevala v četrtek z drugo obravnavo predloga Zakona o PPKŽ, je zakon o asistiranem samomoru podprlo 10 poslank in poslancev koalicijskega trojčka, nasprotovala pa mu je le poslanka NSi Iva Dimic. Pet članic in članov odbora iz vrst druge opozicijske stranke, SDS, se seje ni udeležilo.

Neurejeni varovalni mehanizmi

Zakonodajno-pravna služba je po besedah Nataše Voršič sicer ugotovila, da predlog zakona vsebuje določene varovalne mehanizme, ki pa niso ustrezno urejeni in so potrebni še nekateri dodatni. PPKŽ mora vsebovati pravne inštrumente, ki zagotavljajo, da se bo posameznik svobodno, brez prisile ali drugih pritiskov, izjemoma, v posebnih življenjskih in zdravstvenih okoliščinah, v posebej urejenem in nadzorovanem postopku, lahko odločil za prostovoljno končanje življenja.

Nadzor nad zakonitostjo postopka

Po oceni ZPS niso ustrezno urejeni ali manjkajo zlasti naslednji varovalni pravni mehanizmi: potek postopka in njegova obličnost; ponovno uveljavljanje in nadaljevanje postopka; odprava napak; preslepitev prisile ali zlorabe; udeležba strokovnih oseb, ki sodelujejo pri izvedbi pravice do PPKŽ; in nadzor nad zakonitostjo postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ. V predlogu zakona, vloženem v zakonodajni postopek, zlasti ni bil določen nadzor nad zakonitostjo postopka.

Amandmaji upoštevajo opozorila ZPS

»Predlog zakona določa izjemno pomembne obveznosti v postopku pravice do PPKŽ, zato mora biti določen tudi nadzor in pravne posledice za kršitve teh obveznosti. Če je predlog zakona brez izrecnih sankcij za kršitev v zakonu določenih obveznosti, je nepopoln,« je opozorila Voršičeva in dodala, da amandmaji upoštevajo opozorila ZPS, še vedno pa ni možno z gotovostjo zatrditi, da predlog zakona vsebuje res vse varovalne pravne mehanizme, za katere se lahko izkaže, da so potrebni v postopku odločanja in izvedbe pravice do PPKŽ.

Širok pojem brez konsenza

Peter Golob je v imenu Zdravniške zbornice Slovenije podprl stališče Komisije za medicinsko etiko in opozoril, da nekatere zakonske rešitve zahtevajo dodatna opozorila. Predlagatelji zakona tako trdijo, da gre za pomoč terminalno bolnim ali ljudem, ki umirajo – v zakonu teh pogojev ni. Tam je pogoj hude neozdravljive bolezni, kar pa je zelo širok pojem, okrog katerega bi tudi pri zdravnikih težko našli konsenz.

Neposrečena primerjava s paliativno oskrbo

Opozoril je na neposrečeno primerjavo s paliativno oskrbo, ki velja za bolnike v fazi umiranja in zanje drugih oblik zdravljenja ni; medtem ko se PPKŽ nudi osebam, ki ne sprejemajo drugih oblik lajšanja trpljenja. Obenem obseg paliativne oskrbe in regijsko distribucijo letno določa vlada z Uredbo o financiranju zdravstvenih storitev, torej je paliativna oskrba zelo odvisna od volje tistega, ki daje denar, in to ni pravica, ki bi bila trajno in vsem enako dostopna – kot bo ta pravica, če bo uveljavljena.

Problematično breme na zdravnikih

Zakon je potreben, da se uzakoni izključitev protipravnosti kaznivega dejanja pomoči pri samomoru. Nejasnosti, vezane na pojasnilno dolžnost pred vstopanjem v ta postopek, so po Golobovem lahko problematične: »Zdravnik bo moral pacientu pojasniti možnost paliativne oskrbe vključno s tem, da je morda v njegovi regiji ni, ali možnosti obravnave, ki v Sloveniji niso na voljo, so pa kjer koli na svetu. To breme je lahko problematično s stališča izključitve protipravnosti.«

Vprašanje, ki ni zdravstveno

Golob svari, da zakon ne posega le v Kazenski zakonik, marveč tudi v Zakon o pacientovih pravicah, to pa sta zakona, ki ju po mnenju ZZS ni dobro mešati, saj Zakon o PPKŽ ureja vprašanje, ki ni zdravstveno. Je vprašanje pravice, ki jo želi država dodeliti osebi, da ji pomaga pri končanju življenja, kar ni zdravljenje. Nepotrebnost, ki vnaša zmedo denimo v statistiko smrti v državi, pa je, da zakon v 21. členu določa, kaj je osnovni razlog smrti, ki ni identičen pojem neposrednemu razlogu smrti.

Večja preglednost in ustrezna sledljivost

Mag. Darja Potočnik Benčič iz Lekarniške zbornice Slovenije je podčrtala, da LZS ne polemizira, ali zakon da ali ne, marveč s strokovnega stališča predlaga spremembe in dopolnitve, s katerimi bi zagotovili večjo preglednost, ustrezno sledljivost, saj gre za zdravila oziroma zdravilne učinkovine, in da se razjasnijo nekatere dileme in postopki z vidika izvajalcev lekarniške dejavnosti, pri čemer gre tudi za ustrezno rabo terminologije.

Nevarnost zlorabe

»Zadovoljni smo, da je glede ugovora vesta prepoznano, da je to pravico treba priznati strokovnim farmacevtskih delavcem, ki so bili edini med zdravstvenimi delavci, ki jim je bila odvzeta s spremembo Zakona o lekarniški dejavnosti,« je izpostavila in nato še zlasti opozorila, da gre za zdravila ali zdravilne učinkovine z narkotičnim in psihotropnim delovanjem, torej pri njih obstaja nevarnost zlorabe.

Navzkrižna kontrola

»V Sloveniji imamo predpisovanje in izdajanje teh zdravil dobro urejeno v Pravilniku o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v humani medicini in predlagamo, da se tudi za ta zdravila ali učinkovine uporabijo veljavna pravila, torej: da je recept predpisan zaenkrat še v papirni obliki, v dvojniku, z evidenčno številko, ki jo vodi zdravnik, v lekarni pa se doda evidenčna številka na strani izdaje tega zdravila. Te evidence omogočajo navzkrižno kontrolo in je zloraba zmanjšana na najnižjo možno raven. Predlagamo, da se to dopolnilo vstavi v predlog zakona,« je pojasnila.

Sledljivost vračila

Enako velja za sledljivost vračila: če se potencialni uporabnik te kombinacije zdravil odloči in se odpove te pravici, se zdravila vrnejo v lekarno, in tudi tu je potrebno vračilo v dvojniku s podpisom osebe, ki vrača, in podpisom osebe, ki zdravilo v lekarni sprejema. Ti dokumenti se morajo nato hraniti ustrezno število let, kot predpisuje zakonodaja. To je eden od načinov, ki omogoča največjo možno varnost poti teh zdravil do končnega uporabnika ali pa nazaj do lekarne.

Uzakoniti ubijanje kot civilizacijsko normo

Aleš Primc (Gibanje za otroke in družine) je to temo ocenil za prelomno, s katero želijo predlagatelji podreti civilizacijsko mejo, ki se ji je doslej reklo prepoved ubijanja, in uzakoniti ubijanje kot civilizacijsko normo, celo kot človekovo pravico. Gre za drastičen poseg v dojemanje človeške civilizacije in odnosov med ljudmi, je prepričan Primc, ki trdi, da zakon ne more biti sprejet brez spremembe ustave, v kateri je zapisana nedotakljivost človekovega življenja in »dokler je ta člen notri, je vsak zakon, ki to krši, protiustaven«.

Zdravstvena reforma te vlade

»Ta zakon je zdravstvena reforma te vlade. Vsaka vlada mora zagotoviti zdravstveni sistem, ki bo zdravil in lajšal bolečine, ne pa ubijal. Bolni in starejši potrebujejo zdravljenje, pomoč, sočutje, bližino, ne pa, da se jih zastrupi. Medicinska zastrupitev bi bila po novem zelo poceni zdravstvena storitev, ki bi potegnila za sabo, da ta človek ne bi nikoli več zaprosil za nobeno zdravstveno storitev, in nobene pokojnine mu ne bi bilo treba več izplačati. Torej zdravstvena storitev, ki reši vse stroške, povezane s tem človekom, za zmeraj. Pokvarjeno, nedopustno, necivilizacijsko, nehumano,« je bil oster Primc.

Zgled za mlade?

Vprašal se je, kakšen zgled bo ta zakon za mlade, če bodo videli, da se zastruplja bolne in starejše. Mlade je treba zaščititi pred samomorom kot eno najhujših možnih življenjskih izkušenj zanje in njihove družine. Kot narod z eno največjih stopenj samomorilnosti na svet vlagamo ogromno naporov v to, da se ljudje ne bi ubijali, zdaj pa koalicijska večina sprejema zakon, ki propagira ubijanje. Kakšno sporočilo s tem daje, se je vprašal Primc.

Recept za katastrofo

»Zakon bo imel katastrofalne posledice na že itak katastrofalno stanje slovenske samomorilnosti, še zlasti mladostniške. Hkrati je predlagateljica zakona nekorektno in selektivno predstavljala podpornike predloga in ni navedla nobenih strokovnih inštitucij, ki mu nasprotujejo. Dokler boste tako temeljno civilizacijsko vprašanje obravnavali enostransko, je to recept za katastrofo,« je zaključil Primc in napovedal, da bo o zakonu, če bo sprejet, na koncu odločilo ljudstvo na referendumu.

Samomor s pomočjo kot rešitev?

V razpravi članice in člani odbora iz SDS niso sodelovali, opozicijske vrste je zastopala le Iva Dimic (NSi) in podčrtala, da je nekaj hudo narobe v zdravstvenem sistemu, da bolan človek ne more priti do zdravnika, in da predlagatelji pravijo, da ni dovolj kadra za dostojanstveno umiranje. »Je rešitev potem samomor s pomočjo? Imamo razsut zdravstveni sistem. Kje je moje dostojanstvo v njem? In vse naj bi rešila pomoč pri samomoru?« se je spraševala Dimičeva.

Začeti delati z ljudmi

Po njenem sistem ne deluje. Imamo le eno hišo Hospic v Ljubljani in osem paliativnih timov namesto 20. Rešujemo eno stvar, razsuto pa imamo vse. Pozvala je, da je treba začeti delati za ljudi, toda na pravem koncu: kjer jim vračamo dostojanstvo, torej pri zdravnikih. »V uvodu v ta zakon piše, da je pravica do končanja življenja cenejša kot paliativna oskrba. Boste torej staršem otrok z redkimi otroškimi boleznimi ponudili pomoč pri prostovoljnem končanju življenja?« je dejala Iva Dimic.

Pravi odgovor: dobra paliativa

Sama želi, da je življenje na prvem mestu in da je vsa pomoč usmerjena v lajšanje trpljenja človeka. Zakonu nasprotuje, saj je po njenem dobra paliativa odgovor na to, kar ljudje potrebujejo, in zato, ker ni bilo v zadnjih treh letih storjenega domala nič na področju krepitve paliativne oskrbe. »Moj glas proti je tudi za to, da koalicija na poti do uveljavitve zakona ne bo imela povsem prazne avtoceste. Se je pa lotila na povsem napačnem koncu,« je zaključila poslanka NSi.