Zapri
Iskanje

Zakonca, ki delata za vatikanske medije

Za vas piše:
Mojca Purger
Objava: 16. 07. 2022 / 00:30
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.07.2022 / 14:16
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Zakonca, ki delata za vatikanske medije

Zakonca, ki delata za vatikanske medije
Pogovor s Kajo in Romanasom Kazakevičiusom, Slovenko in Litvancem, o njunem delu in zakonu. FOTO: Tatjana Splichal
Kaja in Romanas Kazakevičius sta Slovenka in Litvanec, zaposlena v Dikasteriju za komunikacijo pri Svetem sedežu. Kaja dela na teološko-pastoralnem oddelku, Romanas pa je novinar litvanskega programa Radia Vatikan.

Poročila sta se sredi epidemije, pred pol leta se jima je rodil sin Filippo Geremia. Živijo v Rimu, srečali pa smo se v Sloveniji, kjer so bili pred kratkim na obisku pri Kajinih domačih.

Oba sta zaposlena v vatikanskih medijih. Kako izgleda vajino delo?

Romanas: Za Radio Vatikan delam skoraj 20 let. Sem novinar litvanskega programa. Nismo torej del litvanskih medijev, ampak del vatikanskih medijev, ki delajo v litvanskem jeziku.

Naša naloga je, da posredujemo učenje svetega očeta in novice o tem, kaj se dogaja v Vatikanu. Vidimo lahko širšo sliko in govorimo o aktualnosti Cerkve po svetu, tudi v Litvi in Sloveniji.

Delamo za mednarodno radijsko postajo, tako da imajo naši prispevki mednarodno dimenzijo. Izpostavil bi tudi, da veliko novinarjev poroča iste novice, ampak naše delo niso samo kronika, poročanje.

Gre za novice, ki imajo eksistencialni nivo in lahko vplivajo na izbire ljudi v dobrem ali slabem smislu. Veliko ljudi nas posluša in dojema drugače kot novinarje sekularnih medijev. Pri svojem delu poskušam to vertikalno dimenzijo ohranjati v mislih.

Kaja: Moje naloge so zelo raznolike, od družbenih omrežij do grafičnega oblikovanja. Veliko delam tudi z izbiro primernih podob za vatikanske medije.

Večina mojih nalog je zaznamovana z ustvarjalnostjo, delam znotraj mednarodne ekipe in v sodelovanju z drugimi oddelki.

Ker nimava veliko pomoči od zunaj, sva midva edina, ki lahko pomagava drug drugemu. Biti morava potrpežljiva. FOTO: Tatjana Splichal

Ali je služba v Vatikanu družini prijazna? Kako je z usklajevanjem dela in družine?

Kaja: Sveti sedež, Vatikan, na večini področij sledi italijanskim zakonom, tako da imamo enake pogoje, kot so v Italiji. Porodniška traja šest mesecev.

Otroci gredo tako večinoma v vrtec bolj zgodaj kot v Sloveniji. Do dopolnjenega 3. leta starosti otroka imamo nato na razpolago še šest mesecev s polovično plačo. Večina jih to uporabi poleti, ko so vrtci zaprti.

Romanas: Kot rečeno, Vatikan in Italija imata podobne standarde. V nekaterih pogledih je v Vatikanu tudi več razumevanja. Pri očetovskem dopustu pa Vatikan nekoliko zaostaja.

Pred nekaj leti so Italija pa tudi Litva in Slovenija sprejele nove zakone, ki urejajo očetovski dopust ob rojstvu otroka. Vatikan pa svojih zakonov še ni posodobil.

Ni veliko takšnih primerov, kjer oba zakonca delata za Vatikan in nimata v bližini nikogar, ki bi jima lahko pomagal v prvih dneh.

V tem obdobju, ko je Filippo Geremia majhen, posebnega časa, ki bi si ga kot nekoč lahko utrgala za molitev, ne najdem, a verjamem, da je za duhovno življenje osnova prav medsebojno sprejemanje v vsakdanjih situacijah. FOTO: Tatjana Splichal

Kako si pomagata, glede na to, da sta povsem sama v skrbi za otroka?

Romanas: Ker nimava veliko pomoči od zunaj, sva midva edina, ki lahko pomagava drug drugemu. Biti morava potrpežljiva. Drug drugega morava podpirati. Mislim, da je to vsakodnevno iskanje ravnovesja lep izziv. Ni prostora za sebičnost.

Kaja: Mene se je dotaknila razpoložljivost najinih sosedov in sodelavcev v času po rojstvu Filippa Geremie. Sosedje v bloku so nama ponudili pomoč, čeprav sva se preselila šele nedavno in se niti ne poznamo prav dobro.

Lepo je bilo vedeti, da bi v primeru krizne situacije vendarle bil nekdo, na kogar se lahko obrneva. Romanasu pa so sodelavci omogočili, da je lahko začasno delal od doma, tako je bil lahko vsaj delno prisoten.

Zakonsko in družinsko življenje je kot vzpon na goro. In mi smo na začetku poti. FOTO: Tatjana Splichal

Gotovo je med vama veliko razlik. Kakšne pa so podobnosti, ki sta jih opazila med slovensko in litvansko kulturo, med vama dvema?

Romanas: Čutim, da je med Slovenci in Litvanci neka naklonjenost. V Italiji živim že 20 let in se dobro razumem z Italijani, razumem njihovo mentaliteto, način življenja, njihov humor.

Potreboval pa sem recimo pet let, da sem se integriral. V Sloveniji si predstavljam, da bi se to zgodilo hitreje. Naša načina življenja sta si precej podobna. Smo bolj zadržani, mirnejši kot Italijani, na primer.

Kaja: Ena stvar, ki gotovo ni skupna Slovencem in Litvancem, je gorska pokrajina. Pa vendar midva oba rada preživljava prosti čas v gorah. Mislim, da je bolj kot narodnost pomembna oseba sama.

Res pa je, da okolje, v katerem odrastemo, zaznamuje. Jaz sem veliko bolje razumela Romanasa, ko sem prvič dejansko videla kraje, kjer je odraščal, tisto hišo sredi polj, polno knjig.

Romanas: Kaja je v Rimu živela slabih deset, jaz pa dvajset let, preden sva postala par. Oba sva zapustila svoj dom in se prilagodila novemu okolju. Rad bi, da bi tudi najin sin imel nekaj italijanskih značilnosti, pa tudi nekaj slovenskih in litvanskih.

V Italiji jim gredo na primer besede zlahka z jezika, potem pa jih tudi zlahka vzamejo nazaj. V Litvi pa je ravno obratno. Ljudje se težko izrazijo, vendar tisto, kar rečejo, zelo resno mislijo in nikakor ne pozabijo.

Kaja: Litvanci res ne delujejo zelo zgovorni, kar pa ne velja za Romanasa, ki že dolgo živi v tujini.

Kako rešujeta konflikte?

Romanas: Skupaj sva šele tri, štiri leta, ne vem natančno. (Nagajivo pogleda proti Kaji.) Odnos je dinamična stvar, je kot tekoča reka. Midva sva del te reke, ne smeva je zavirati, vedno morava gledati v prihodnost. Najina prihodnost je veliko morje – raj!

To, da sva se poročila v zrelih letih, nama daje tudi nekaj prednosti. Poznava vsak svoje meje in meje drugega. Lažje sprejemava drug drugega tudi v pomanjkljivostih. So pa najine osebnosti že zelo izoblikovane. Na splošno Kaja z mano zelo dobro dela.

Kaja: Sva zelo različna in se ni težko skregati. Kot pa je rekel Romanas, nisva več mlada, in to nama pomaga. Nimava iluzij. Ni pričakovanj, da se bo drugi spremenil. Poznava se, veva, da izhajava iz različnih okolij, da sva vsak zase že prehodila določeno pot.

Ko pride konflikt, se rada spomnim nečesa, kar sem nekje slišala, preden sva se poročila. V enem izmed vzhodnih obredov se besede med poroko ne glasijo »dokler naju smrt ne loči«, temveč »dokler naju smrt dokončno ne združi«. Nikoli ne bova popolnoma usklajena, greva pa v tej smeri.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (28/2022). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh