Papež Benedikt XVI. je v nedeljo obiskal luteransko skupnost v Rimu, ki se zbira v Kristusovi cerkvi, posvečeni leta 1922, in šteje tristo petdeset članov. Skupnost vodi pastor Jens-Martin Kruse, ki je pred obiskom svetega očeta v pogovoru za vatikanski radio povedal, da se člani skupnosti zelo veselijo papeževega obiska, saj sveti oče dobro pozna skupnost tudi s teološkega in duhovnega vidika. Za luterance v Rimu je zelo pomenljivo, da bodo skupaj z rimskim škofom obhajali bogoslužje ob 25. letnici obiska papeža Janeza Pavla II. Nekdanji papež je to isto skupnost obiskal decembra 1983, ob petstoti obletnici rojstva Martina Luthra. Pastor Kruse je papežev obisk ocenil kot znamenje, da je ekumenizem v Rimu živ, pomembno pa je tudi sodelovanje s katoličani na teološki ravni.

Svetega očeta so med njegovim obiskom spremljali vikar za mesto Rim, kardinal Vallini in nemška kardinala v Vatikanu: predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani Walter Kasper in predsednik Papeškega sveta Cor Unum Josef Cordes. Ob vstopu v cerkev je goste pričakal združeni zbor luteranskih in katoliških semeniščnikov ob izvajanju Mozartovega ‘Jubilate Deo’.

Ob prihodu sta svetega očeta pozdravila predsednika Luteranske zveze v Italiji gospa Esch in pastor rimske luteranske skupnosti Jens-Martin Kruse. V Kristusovi cerkvi so najprej obhajali skupno bogoslužje. Papež Benedikt XVI. je s prižnice prisotne nagovoril v nemščini brez pisne predloge. To je bila razlaga odlomka iz evangelija o upanju in križu, ki so ga prebrali med skupnim bogoslužjem. Upanje in križ v krščanstvu gresta vedno skupaj, če hočemo govoriti o upanju, moramo govoriti o križu. V prebranem odlomku evangelist Janez poroča, da je skupina Grkov, ki je v Jeruzalemu iskala odgovor na vprašanje o Bogu, hotela videti Jezusa. Njihovo iskanje Boga jih je nujno pripeljalo do tega, da so hoteli videti Jezusa, je dejal sveti oče. Tudi mi smo kot tisti Grki, tudi mi smo romarji, tudi mi hočemo vedno bolje poznati Jezusa in ga hočemo videti. Na tem mestu je papež oblikoval zelo kratko molitev: ‘Pomagaj nam, da smo tvoji prijatelji, pomagaj nam, da te bomo vedno bolj videli. Pomagaj pa nam tudi, da druge osebe privedemo k tebi.’

Evangelist Janez, je nadaljeval papež, ne poroča, ali so se Grki srečali z Jezusom. Toda odgovor gre onkraj tega trenutka; prišel je trenutek Kristusovega poveličanja, kakor nam je to pokazal sam Jezus s prispodobo zasejanega pšeničnega zrna, ki mora umreti, da obrodi sad. To je prilika njegove službe. Papež je nato govoril o odmiranju temu svetu, da bi kristjani lahko bolje služili ljudem. To odmiranje vključuje ponižanja, ki si jih sami ustvarimo, pa tudi tista, ki nam jih pošilja Bog v svoji previdnosti, da nas uvede v pravo ponižnost, ki je pravzaprav pot ljubezni in hoja po poti odrešenja.

Ob koncu se je sveti oče zelo poglobljeno dotaknil vprašanja ekumenizma in dejal, da vprašanje edinosti prvenstveno ni ločenost, ampak veselje in upaje, ki ju že živimo, da namreč edinost lahko postaja vedno globlja. Gotovo ne moremo biti zadovoljni z uspehi na področju ekumenizma v zadnjih letih, ker ne moremo piti iz istega keliha in ne moremo stati okrog istega oltarja. To nas mora žalostiti, ker je to stanje greha, je dejal papež, toda ljudje ne morejo ustvariti edinosti, v tem se moramo zaupati Gospodu, ker nam samo on lahko nakloni edinost. Upamo, da nas vodi k edinosti. Molimo drug za drugega, skupaj prosimo Gospoda, da nam nakloni edinost in tako pomaga svetu, da bo svet veroval, je zaključil papež svoj nagovor luteranski skupnosti v Rimu.

Svojim gostiteljem je podaril mozaik s podobo Jezusa Kristusa, reprodukcijo izvirnika, ki je na ogled pod glavnim oltarjem v baziliki sv. Petra v Vatikanu.