1. Pravila za rabo velike in male začetnice pri pisanju pridevnika B/božji:

a) Splošno pravilo oz. orientacija (kadar nismo prepričani): Božji pišemo z veliko, kadar izraža svojilnost, torej ga rabimo v pomenu Bogov, (od) Boga: Božji načrt = Bogov načrt.
b) Kadar pa pridevnik božji izraža vrstnost ali celo lastnostnost, ga pišemo z malo: npr. božja pot, po božje častiti (vprašamo se kako častiti, ne čigav).

Primeri:

Svojilnost: Velika začetnica

Božji dar, Božje ime, Božja obljuba, Božja beseda, Božja jeza, milost; Božja moč, povelje, sodba; Božji načrt, sklep, volja, misli; Božje usmiljenje, pravičnost, dobrota; Božja zvestoba, odpuščanje, modrost; Božje ljudstvo, otroci, ljubljenci, služabnik; Božja slava, veličastvo, sijaj; Božja postava, zapoved, zakon, odloki; Božja navzočnost, bližina, razodetje …

Vrstnost (in lastnostnost): mala

- Kristusova božja (= božanska) narava, Marijino božje materinstvo, naše božje otroštvo, Kristusovo božje sinovstvo.
- Stalne besedne zveze (s prenesenim pomenom): božja njiva (= pokopališče), božja pot (romarski kraj), božja dekla (= smrt), toda Božja dekla, če gre za Marijo, božja služba (= bogoslužje), božji hram/ hiša (= cerkev), božja miza (= oltar), božji grob (razen v Jeruzalemu je Božji grob), božja kapljica (vino), božje drevce (= zimzeleno drevo).
- Za svojilnimi zaimki: njegova božja moč, naš božji Odrešenik (Božji Odrešenik v nobenem primeru ni mogoče, ker je Bog odrešil nas, ne sebe), svojo božjo naravo.
- V medmetni rabi (za izražanje čustev): križ božji, strela božja, za božjo voljo, človek božji, pod božjim soncem ji ne najdeš enake;

Če si božji, si sit. Ne bodi tak božji volek. Naj gredo v božjem imenu (= v miru).

Primeri: b/Bogu hvala ali Hvala b/Bogu, da se je tako rešilo; Sam b/Bog ti pomagaj – tu je prepuščeno piscu, njegovemu čutenju, ali se odloči za veliko ali malo začetnico.

2. Zapisovanje Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva

Sledimo pravopisnemu pravilu zapisa: Katoliška cerkev (prvo sestavino večbesednega poimenovanja pišemo z veliko, ostale sestavine pa z veliko samo, če so lastno ime).

Z veliko pišemo Cerkev, kadar v zapisu izpustimo prvo sestavino (Katoliška). Ostale cerkve pa izpisujemo s celim imenom: Srbska pravoslavna cerkev, Anglikanska cerkev, Baptistična cerkev, Grškokatoliška cerkev …

3. Imena svetnikov: svetniška imena podomačujemo (Janez Marija Vianney, Tomaž More, Frančišek in Jacinta Marto), njihovih krstnih imen pa načeloma ne: mati Terezija (njeno krstno ime je Agnes Gonxhe Bojaxhiu)
Pozor: sv. Janeze Pavel II. – njegovo krsto ime je Karol Wojtyla, vendar že vseskozi pišemo Karel in je to ustaljena raba. Karol ni dobra izbira tudi zato, ker imamo potem težave pri sklanjanju: Karol, Karola, Karolu … Zato vztrajamo pri Karel, Karla, Karlu … Dogaja se namreč celo, da v imenovalniku uporabljajo krstno ime Karol, ki ga potem sklanjajo Karla, Karlu …, kar je seveda napačno, ker ni dosledno.
Podomačevanje se nekoliko zatika pri sodobnih svetnikih: bl. Chiara /Klara Badano, ker se proces še ni dokončal.

4. Kongregacije pišemo z veliko začetnico, prav tako papeške svete: Kongregacija za zadeve svetnikov, Papeški svet za medverski dialog.
5. V stalnih besednih zvezah sveta družina in sveti trije kralji pišemo vse z malo, ker ne gre za osebna imena, ta so namreč: Marija, Jožef, Jezus ter Gašper, Miha, Boltežar.
6. Krajšave: uradna okrajšava za monsinjor je msgr. in ne mons. Dosledno moramo uporabljati msgr. predvsem v uradnih zapisih.
Zaporedje okrajšav: p. dr. Viljem Lovše (torej najprej pater, potem doktor).

7. Nekaj stilističnih opažanj:
- Zelo se je razpasla uporaba kazalnih zaimkov – verjetno po vzoru členkov pred samostalniki v angl. jeziku, slovenščina nima tovrstnih členkov, kazalne zaimke pa uporabljamo, ko želimo nekaj poudariti oz. nekoga izpostaviti: Ali se dovolj zavedava tega trenutka, v katerem sva?

- Izgubljanje osebkovega odvisnika in nadomeščanje s prilastkovim, kar pomeni siromašenje:
Poštenjak je tisti, ki ravna po pravilih. Bolje: Poštenjak je, kdor ravna po pravilih.
Kajti ni kraj tisti, ki ustvarja uspeha ne ustvarja kraj, ampak vera in trdna volja.
Duhovnik je namreč tisti, ki svoje življenje sprejema od Boga kot dar.

- Nekatere besede po nemarnem nadomeščamo z bolj splošnimi izrazi in s tem siromašimo jezik, npr. zadnje čase se do vsega dostopa oz. ima dostop: dostop do izobraževanja – možnost za izobraževanje, dostop do srca – pot do srca …
Vendar duhovniki sami ne morejo stopati v osebni stik odnos z vsemi oddaljenimi kristjani, saj pogosto nimajo neposreden dostop do njihneposrednega stika z njimi.
Razpasla se je tudi raba predloga preko, ki izpodriva druge predloge: V spominski akademiji je predstavil Absalonovo življenje, kot ga je moč spoznati preko iz virov škofa Paola Naldinija.

- Iz drugih jezikov prihaja v naš jezik napačna členitev po aktualnosti, v slovenščini novo informacijo postavimo na konec, ne na začetek povedi:
Velikanski razvoj je napravil človek od tedaj do danes.
Pravilna členitev: Človek je od tedaj do danes napravil velikanski razvoj.

- Izogibati se velja zvezam pridevnika in samostalnika »način«, ki so se ravno tako pretirano razbohotile (pod vplivom hrvaščine?): To je naredil na jasen in odločen način, saj v slovenščini namesto te zveze uporabljamo prislov: To je naredil jasno in odločno.


8. Navajanje literature
knjiga:
Gantar, Polona, 2007: Stalne besedne zveze v slovenščini: korpusni pristop. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Lingua Slovenica 3).
Članek v reviji:
Krek, Simon, 2003: Sodobna dvojezična leksikografija. Jezik in slovstvo 48/1, 45–60.
Spletna stran:
Korpus slovenskega jezika FidaPLUS: <http://www.fidaplus.net>. (Dostop dan. mesec. leto.)

Navajanje pod črto (opomba):
Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, CZ 1992, 202.
Če v nadaljevanju besedila v opombi spet navajamo isto delo, ne izpisujemo vsega, ampak:
- zapišemo, če ta opomba sledi zgornji (torej je prva za njo), takole: Prav tam, 212;
- če pa ni takoj za njo, pa zapišemo avtorja, n. d. (navedeno delo) in stran: J. Toporišič, n. d., 213.

Navajanje med besedilom: v oklepaju izpišemo priimek avtorja in letnico dela: (Ocvirk, 2007)