V primorskih krajih, v katerih je svoj pečat še posebej pustil župnik in pesnik Simon Gregorčič, so znova pripravili Gregorčičeve dneve. Letošnje vodi verz iz njegove pesmi Opomin k veselju »Zdaj naj odmeva petja glas«, ta je bila natisnjena v Poezijah IV, ki so izšle dve leti po pesnikovi smrti, leta 1908. Pesem si lahko preberete spodaj.

Dnevi v spomin na pogumnega zavednega Slovenca so se začeli v petek, 20. septembra. Prireditve organizira Goriški literarni klub Govorica v sodelovanju z Goriško knjižnico Franceta Bevka Nova Gorica, OŠ Kobarid, podružnico Smast, Gromom, d. o. o. , KS Gradišče nad Prvačino in Društvom Gradiškovci.

Pesnik z verjetno največ uglasbenimi pesmimi

Simon Gregorčič se je v srca Slovencev, predvsem Primorcev, zapisal še posebej s preroško pesnitvijo Soči, uglasbene so številne njegove pesmi, nekatere so že kar ponarodele (Njega ni, Veseli pastir, Mojo srčno kri škropite, Znamenje). Med najbolj znanimi pesmimi so tudi Življenje ni praznik, Človeka nikar, Nazaj v planinski raj!, Dneva nam pripelji žar!. Na Gregorčičevih dneh želijo organizatorji osvetliti njihov pomen, saj, kot je na novinarski konferenci povedala predsednica Goriškega literarnega kluba GOvoRICA Darinka Kozinc, »verjetno noben pesnik ni doživel toliko uglasbitev svojih pesmi kot prav Gregorčič«.

Ker želijo prenašati Gregorčičev duh skupaj z mladimi, se jim zdi pomembno, »da pri organizaciji sodelujejo vsi, ki so kakor koli povezani s pesnikom, tako domačini z Vrsnega kot tudi gradišča nad Prvačino, kjer je pesnik dolga leta služboval,« je še povedala Darinka Kozinc.

Začelo se je na Kobariškem

Življenjska pot Simona Gregorčiča se je začela leta 1844 v Vrsnem pri Kobaridu, tako so se tudi Gregorčičevi dnevi začeli na Kobariškem. V petek, 20. septembra, so položili venec na Gregorčičev grob v Libušnjah, nato je sledil kulturni program v Gregorčičevi rojstni hiši na Vrsnem, kjer so v sodelovanju s pesnikovim sorodnikom Pavletom Gregorčičem in podružnično osnovno šolo Smast pripravili recital izbranih Gregorčičevih pesmi s člani Goriškega literarnega kluba GOvoRICA in nastopom učencev omenjene šole.

Selitev na Goriško

Na šolanje se je Gregorčič odpravil v Gorico, in to ravno v času, ko se je usodno razpletalo slovensko narodno vprašanje na zahodni etnični meji, saj je po vojni leta 1866 Italiji pripadla vsa Beneška Slovenija in Goriška pokrajina. Dogajanje se je jasno izrazilo v Gregorčičevi poeziji. V njej je izrazil bojazen za svoje kraje ob Soči, po katerih je segala grabežljiva tuja roka.