Na današnji dan pred 100 leti se je na Bledu rodil Karel Mauser. Velja za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja v izseljenstvu. Po drugi svetovni vojni je bil izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in izseljenstvu so bile do slovenske osamosvojitve na indeksu prepovedanih knjig. Čeprav so Slovenci njegova romana Kaplan Klemen in trilogijo Ljudje pod bičem »ilegalno« brali že desetletja prej, se je prvič javno »oglasil« šele septembra 1989, ko je mesečnik Ognjišče začel v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen.

Otroštvo in mladost

Rodil se je 11. avgusta 1918 na Bledu. Družina Mauserjevih je živela pri mamini sestri na Bledu, kasneje so se zaradi očetove službe preselili v Gorje in na Podbrezje, kjer se je Karel, kot je zapisal v svojem literarnem delu Pomlad v Črepinjaku »počutil doma in kjer je preživel najlepši del otroštva«. V Podbrezjah sta bila sošolca s pol leta mlajšo Mimi Malenšek, kot je zapisal Mauser, sta skupaj prebrala vse knjige iz podbreške knjižnice. Ko se je družina Mauserjevih leta 1931 spet selila, je Karel odnesel s seboj v svet podobe Podbrezja s cerkvijo, kasneje je kraj pogosto opisal kot »praznično doživetje«. V podbreškem parku znanih Podbrežanov so Mauserju na pobudo takratnega župnika Janeza Riharja junija 2007 postavili doprsni kip, delo Franceta Goršeta; po smrti je kip dobila tudi Mimi Malenšek, lani še slikarka Ivana Kobilca.

V parku ob cerkvi v Podbrezjah so dobili doprsne kipe znani Podbrežani: Mimi Malenšek, Karl Mauser in Ivana Kobilca (foto K. H.)

Bogoslovec, begunec

Gimnazijo je Karel obiskoval v Kranju, že v gimnazijskih letih je objavljal poezijo v listih Dom in svet, Mentor in Mlada setev. Na pragu druge svetovne vojne, leta 1939, je v Ljubljani vstopil v semenišče in študiral teologijo. Študij je končal, leta 1944 pa je iz semenišča izstopil; želel je postati zdravnik. Že pred tem se je domobrancem, kot bolničarski strežnik posadke vaških straž je bil zajet na turjaškem gradu in odpeljan v kočevske zapore, kasneje z bogoslovci v ujetništvo v Stično. Od tu je pobegnil in v Ljubljani delal kot sourednik Slovenčeve knjižnice. Leta 1945 se je poročil z Mimi Habjan, v zakonu sta imela štiri otroke. Po dvakratnem izgonu iz domovine, leta 1945 in v začetku leta 1946, je z družino prek begunskih taborišč na Koroškem leta 1950 odšel v ZDA, se naselil v Clevelandu in tam skoraj do smrti delal v tovarni svedrov. 21. januarja 1977 je po operaciji na srcu umrl.

"Po knjigah sem povedal mnoge misli, ki sem jih imel"

»Ne vem, zakaj, toda nekje v globini čutim, da se mi bo življenje prej izteklo, kakor bi nekateri želeli. Nazadnje, imel sem mnogo lepega v njem. Lep zakon, otroke, in ljudem sem po knjigah povedal mnoge misli, ki sem jih imel. Marsikdo tega ni imel in moram biti hvaležen.« Slutnja ki jo je zaupal svojemu dnevniku že leta 1967, se je uresničila deset let pozneje. Tudi sam je doživel, kar je leta 1974 povedal na pogrebu dobrega prijatelja: »Marsikdaj mislim, da je srečanje umetnika z Bogom čudovito lepo. V vsej polnosti vidi, za čemer je vse življenje hrepenel – lepoto, dobroto, svetost – je tako preprosto videti, da umetnikova duša v hipu dojame, kar ga je celo življenje mučilo.«

Uvrščen med vrhove slovenske povojne proze

Ko je bila leta 1938 v študentskem listu Mentor natisnjena njegova prva pesem in je zanjo prejel tudi honorar, je zapisal: »Moja sreča je bila tolikšna, da je nisem vedel, kam deti. S tem je bila odločena moja pot.« S pesmimi se je sicer redko oglašal in v času njegovega življenja ni izdal nobene pesniške zbirke, čeprav jih je v zapuščini zapustil prek 200; ob prvi obletnici njegove smrti pa je na željo njegove žene in z darovi prijateljev pesniško zbirko uredil in izdal Tine Debeljak v Kulturni akciji v Buenos Airesu, naslovil jo je Zemlja sem in večnost. Bolj kot pesnik se je Karel Mauser uveljavil s svojim pripovedništvom.

Ob številnih povestih in črticah je njegovo najbolj poznano delo roman Kaplan Klemen. Delo je najprej v nadaljevanjih izhajalo v Koroški kroniki od 1948 do 1949, v letu 1950 ga je v nadaljevanjih prinašala Ameriška domovina; ko je v Celovcu ponovno zaživela Mohorjeva družba je roman leta 1965 prvič tudi natisnila (celjska Mohorjeva ga je ponatisnila leta 2001). Po besedah Franceta Pibernika, najboljšega poznavalca Mauserjevega opusa, je v romanu veliko avtobiografskega: »Roman Kaplan Klemen sodi med vrhe Mauserjevega pripovedništva in ga uvrščamo med vrhove slovenske povojne proze.« Preveden je bil v nemščino (in doživel več ponatisov), španščino, portugalščino in francoščino. Najbolj obsežno Mauserjevo delo je povest Ljudje pod bičem o slovenski tragediji med drugo svetovno vojno in po njej. Začela je nastajati leta 1949, dokončno podobo pa je dobila leta 1963, izšla je v treh knjigah. Med drugim je – ob težkem delu v tovarni, da je lahko preživel družino, je v ZDA pisal samo ponoči - napisal tudi biografski roman o Frideriku Baragi Le eno je potrebno.

Ko se je njegovo življenje iztekalo, je svoji ženi dejal: »Če človek res verjame v Boga, si lepšega ne more misliti kot srečanja z Njim.«

Članek Franceta Pibernika v prilogi Slovenski čas:
https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/karel-mauser