V meni še vedno odmeva velika noč. Noč, v kateri je življenje premagalo smrt. Čas, ko naj bi tako kot vedno bolj prebujajoča se narava tudi mi iz marsikdaj zatohlega in utesnjenega življenja vstali k novemu življenju.

Razmišljam o jutru prve velike noči. Na temačni poti od groba do s svetlobo ožarjenega velikonočnega jutra izjemen pečat pustijo ravno ženske. One so tiste, ki so sposobne premagati silno razočaranje, obup, popolno katastrofo prve velike noči. Ženske prve pritečejo h grobu. Zakaj prav one? Morda zato, ker se ne sprašujejo, ali je smiselno, ali je vredno, bo pot upravičena ali ne. Intuitivno čutijo, da kljub vsemu še ne more biti konec, da vse lepo, ki jim je bilo tolikokrat posredovano, ne more kar propasti, ker kot žene in zlasti mame znajo upati proti upanju, do zadnjega diha, če je treba. Ker znajo trmasto vztrajati, včasih prav do konca, samo da ohranijo podarjeni jim zaklad. Ker se ne vdajo kar tako, kajti tako smo pač ustvarjene.

Predstavljam si razumske Jezusove uč