Zgodbe preganjanih kristjanov odmevale v Sloveniji
Zgodbe preganjanih kristjanov odmevale v Sloveniji
Glavni govorniki večera so poleg gostitelja bili Miika Auvinen iz organizacije Open Doors, pričevalca Farid iz Irana in Mussie iz Eritreje (obe imeni sta spremenjeni zaradi njune zaščite in varnosti njunih družin) ter Jana Lampe iz Slovenske karitas, ki je predstavila, kako Slovenci že pomagamo preganjanim kristjanom v različnih državah. Izvedeli smo, da 388 milijonov kristjanov po svetu doživlja preganjanje, še posebej pereča pa je situacija v Afriki, kjer zaradi svoje vere vsak dan umre 12 kristjanov (od tega kar devet v Nigeriji).
Večera so se udeležili slovenski in evropski politiki ter predstavniki civilne družbe. FOTO: Tatjana Splichal
Večera so se udeležili tudi minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj, vodja poslanske skupine Janez Žakelj, evropski poslanec iz Romunije Loránt Vincze in poslanka Državnega zbora Alenka Jeraj. Na koncu sta ekumensko molitev vodila ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar in škof Evangeličanske Cerkve Aleksander Erniša.
Potrebujemo vas, da se širi zavedanje v javnosti in vrši pritisk na politiko. (Matej Tonin)
Svobodno izražanje vere je danes privilegij
V uvodnem nagovoru je Matej Tonin zbrane pozval, naj širijo zavest o preganjanjih in vršijo pritisk na politiko, da bi dosegli spremembe. Te so po njegovem mnenju mogoče, saj ima Evropska unija z nekaterimi državami, kjer se dogaja diskriminacija in nasilje nad kristjani, podpisane trgovske sporazume. Predstavil je oba pričevalca in opozoril: »Potrebno je veliko poguma za pričevanje, še posebej, ker imata še vedno sorodnike v državah in lahko nosita težke posledice, ker sta pripravljena spregovoriti na glas.«
Če en del krščanske skupnosti trpi, to prizadene celotno telo. (Miika Auvinen)
Naslednji je spregovoril Miika Auvinen. Poudaril je, da je danes »edinstveni privilegij, da se lahko svobodno zbiramo kot kristjani in svobodno izražamo svojo vero«. Predstavil je organizacijo Open Doors, ki jo je opisal kot katalizator, ki zbira kristjane vseh veroizpovedi k delu za preganjane in skupni molitvi. Organizacija, ki vsako leto objavi poročilo o stanju preganjanja po svetu, je pravkar odprla tudi spletno stran v slovenščini, na kateri predstavljajo zgodbe preganjanih kristjanov in načine, kako jim pomagati. Pred dogodkom so organizirali tudi srečanje s slovenskimi nevladnimi organizacijami, da bi poiskali možnosti sodelovanja pri pomoči in ozaveščanju o tem perečem problemu.
Miika Auvinen je predstavnik mednarodne organizacije Open Doors. FOTO: Tatjana Splichal
Tistim, ki dvomijo v pričevanja o nasilju nad kristjani, Auvinen pravi: »Ne verjamete, da se to res dogaja? Kako lahko zanemarjate bolečino tako velikega števila resničnih ljudi, iz mesa in krvi, kot sva jaz in ti?« Spomnil je tudi na Pavlove besede o Cerkvi kot enem telesu: »Če en del krščanske skupnosti trpi, to prizadene celotno telo. Kot kristjani smo poklicani k skrbi za druge in ljubezni. … Hvala, da vam je mar!«
Več o organizaciji Open Doors si lahko preberete v pogovoru z Miiko Auvinenom, kjer je spregovoril tudi o vzrokih preganjanj in o tem, kako lahko pomagamo.
Če bi vam vse vzeli, bi bil Jezus dovolj?
Kako je živeti v družbi, kjer svobodno izražanje vere ni mogoče, je živo predstavil pričevalec Farid, ki se je spreobrnil v krščanstvo po dolgem duhovnem iskanju. Zaradi vere je moral oditi iz Irana in vse pustiti za seboj.
Lahko zaprejo cerkve, lahko utišajo pesmi, a ne morejo odstraniti Kristusa iz srca. (Farid)
Farid je razložil, da kristjani v Iranu ne doživljajo le pritiska islamistične oblasti, ampak tudi s strani družbe in njenih tradicij. Zaradi varnosti se lahko zbirajo le v majhnih skupinah, brez povezave z drugimi, kar vzbuja občutek, da so sami. Srečujejo se po domovih, brez petja, le z enim Svetim pismom in tiho molitvijo. Spreobrnjenci v krščanstvo se zavedajo visoke cene, ki jo lahko plačajo: lahko izgubijo službo, so aretirani, ker pri njih najdejo Sveto pismo, mnoge zavrne njihova lastna družina.
Farid je opisal visoko ceno, ki jo plačujejo iranski kristjani za svojo vero. FOTO: Tatjana Splichal
»A skrita vera ni šibka vera,« poudarja Farid. Zbrane je postavil pred vprašanje: »Če bi vam vse drugo odvzeli, cerkvene stavbe, duhovno glasbo, svobodo izražanja … bi Jezus bil dovolj?« Njegov odgovor je »da«. »Lahko zaprejo cerkve, lahko utišajo pesmi, a ne morejo odstraniti Kristusa iz srca,« je zatrdil in dejal, da je Iran med desetimi najbolj nevarnimi državami za kristjane, a tudi med petimi državami, kjer krščanstvo doživlja najvišjo rast.
Farid je svojo življenjsko in duhovno pot predstavil v pogovoru za Družino.
Dramatični beg iz pekla
Drugi pričevalec, Mussie iz Eritreje, je najprej povedal, da ga Ljubljana s svojo lego med gorami spominja na njegov domači kraj. »Rad bi vas popeljal, ne le v Eritrejo, ampak v življenje kristjanov, ki trpijo zaradi svoje vere,« je začel svoje pričevanje: »Za vsako statistiko stoji nekogaršnja mati, oče, sestra, brat …« Pri dvanajstih letih je začel slediti Jezusu: že takoj se je zavedal, da bo cena visoka. Njegovo družino je skupnost izločila, doživljali so zmerjanje, obtožbe, da so »zahodni agenti« in obmetavanje s kamni. »Med nedeljskim bogoslužjem so metali kamenje na streho in slišalo se je kot nevihta, bilo je zelo strašljivo.«
Verjamem, da me je Bog rešil, da bi spregovoril za tiste, ki še vedno trpijo. (Mussie)
Leta 2002 se je preganjanje zaostrilo. Eritrejska vlada je uradno priznala le štiri verske skupnosti, a tudi za te je zaščita veljala samo papirju. Še slabše je bilo za pripadnike nepriznanih cerkva, kot je bil Mussie. Začeli so se zbirati po domovih, njihove voditelje so brez sojenja zaprli. Leta 2008 se je Mussie odločil za dramatični beg iz države, na katerem se je moral izogibati kroglam vojakov, ki so imeli ukaz za ubijanje. Po petdnevnem prečenju polpuščave skoraj brez hrane in vode je dosegel Sudan. »Verjamem, da me je Bog rešil, ne le da bi pobegnil, ampak da bi služil in spregovoril za tiste, ki še vedno trpijo,« je povedal Mussie.
Organizacija Open Doors vabi k molitvi in pomoči preganjanim kristjanom. FOTO: Tatjana Splichal
Danes Mussie živi v Evropi, govori šest jezikov, je usposobljen pedagog in pričuje za preganjane. Eritrejska oblast nadzoruje pobegle tudi v tujini, zato njegov obraz ne sme biti objavljen v medijih. Njegova mačeha je bila dvakrat v zaporu zaradi vere in je pred nekaj leti umrla. Tudi oče je bil v zaporu. Ko sta se slišala, je sinu povedal: »Ponosen sem, da sem bil zaprt zaradi svoje vere.« V zaključku je Mussie spodbudil vse, da posodimo glas tistim, ki ga nimajo: »Spregovorite v njihovem imenu, dajte jim vedeti, da niso pozabljeni, da niso sami, da jih podpiramo.«
Če ne bomo pomagali, bo skupnost izginila
Jana Lampe je v svojem nastopu izpostavila, da je za Slovensko karitas v ospredju človek, ki je v stiski, ne glede na njegovo versko ali etnično pripadnost. Pogosto so to pripadniki manjšin, kot v primeru preganjanih kristjanov. Prestavila je primere, v katerih je Karitas neposredno pomagala kristjanom v stiski. Tako je bilo po hudem potresu v Turčiji, ko so na pobudo slovenskega nadškofa v Izmirju Martina Kmetca poskrbeli za šotore za krščanske družine. »Če ne bomo pomagali sedaj, bo tukajšnja krščanska skupnost izginila,« je povedal Kmetec.
Jana Lampe je predstavila konkretne poti pomoči. FOTO: Tatjana Splichal
Včasih dobijo spodbudo za pomoč preganjanim kristjanom tudi iz slovenskih župnij. Na pobudo duhovnika Marka Čižmana in njegove tedanje župnije Podutik so začeli s pomočjo kristjanom v Pakistanu. V Poljanah nad Škofjo Loko so med župnijskim misijonom na pobudo duhovnika Jožeta Pluta zbirali pomoč za žrtve bombnega napada na krščansko cerkev v Damasku, zdaj pa je v teku nova pobuda za pomoč kristjanom v Nigeriji. Jana Lampe je izpostavila medversko sodelovanje, saj pri pomoči pogosto sodelujejo tudi z muslimani. Tako je na primer v Gazi, kjer podpirajo majhno katoliško skupnost. Pri pomoči se opirajo na lokalne skupnosti, poleg humanitarne pomoči in omogočanja dostopa do dela pa krepijo tudi prizadevanja za mir in spravo.
Kako lahko pomagamo?
Na koncu je Matej Tonin tako povzel sporočilo večera: »Poleg molitve za preganjane kristjane je ključno, da smo glasni in da opozarjamo na grozote, ki se dogajajo. S tem vršimo javni pritisk na politike, vlade in EU, da uporabimo predvsem gospodarske vzvode (npr. trgovinski sporazumi), ki jih imamo na voljo.« Kot tretjo možnost je izpostavil pomoč preko organizacij, kot je Karitas, ki lahko konkretno pomagajo preganjanim krščanskim skupnostim na terenu.
Večer se je zaključil z ekumensko molitvijo. FOTO: Tatjana Splichal



