Zgodovina starega Egipta, 1. knjiga

Slovenska matica je izdala prvi del knjige Zgodovina starega Egipta. Od prvih kmetovalcev do velike piramide. V njej John Romer predstavlja zgodovino starega Egipta od njegovih začetkov do vzpostavitve faraonske države v vsej njeni razsežnosti.

Ta zgodovina je, v največji meri zahvaljujoč raziskovanjem v zadnjih dveh desetletjih, osnovana na množici arheoloških podatkov, zbranih po Srednjem vzhodu, in je zelo podrobna pripoved, ki pred samo 20 leti ne bi bila mogoča. Na koncu je tisočletja razvijajoča se kultura Egipta ustvarila kralja, deželo in vlado, osnovano na desetini, daritvah in kamniti arhitekturi, državo, ki je temeljila na sistemu oskrbe tako živih kot mrtvih.




Zgodovina starega Egipta, 2. knjiga

Prvi del Zgodovine starega Egipta je John Romer končal z znamenito najdbo, grobnico Hetep-heres, ki je bila mati faraona Kufuja (Keopsa). To pomeni, da smo skupaj z njim zakorakali v obdobje t. i. Starega kraljestva. Ker je prav to obdobje izjemno pomembno, mu avtor namenja tudi dobršen obseg prvega dela druge knjige Zgodovina starega Egipta. Od Velike piramide do zatona Srednjega kraljestva (515 strani). Pojasnjuje, kaj se je dogajalo po Veliki piramidi, predvsem pa to, kakšen pomen je imela iznajdba pisave za to kulturo. Nato se ozre v zgodovino egiptologije in bralcu pojasni, kako je bilo s študijem starega Egipta v prejšnjih dveh stoletjih, zlasti pa po letu 1822, ko je Francoz Francois Champollion razvozlal hieroglife.

Po tem ekskurzu se avtor vrne k staremu Egiptu, in sicer h kraljem, ki so vladali za Keopsom med letoma 2625 in 2500 pr. Kr. Sledi konec Starega kraljestva, njegov razkroj, avtor pa bralcu pojasnjuje svoje poglede na to obdobje in skuša razumeti, zakaj se je to zgodilo. V tretjem in četrtem razdelku se ukvarja s pogledi na življenje v tem obdobju, predvsem pa s pomembnimi besedili, ki so nastala v Starem kraljestvu in so temelj njihovega verovanja, religije. Sledi šesti del, kjer obravnava obdobje medvladja, obdobje zmede, razpada centralne države in nastanka majhnih državic brez osrednje osebnosti.

Ta čas je razmejen z letnicama 2200 in 2050 pr. Kr. V sedmem delu avtor obravnava čas po t. i. Prvem vmesnem obdobju, ko znova zaživi na novo združeno kraljestvo in se za Egipčane začne čas največjega razcveta. Ta doba, imenovana Srednje kraljestvo, je doba klasične literature in umetnosti nasploh in je bila vir navdiha vsem poznejšim generacijam skoraj dva tisoč let.

O slovenski književnosti v Italiji in Avstriji

Knjiga O slovenski književnosti v Italiji in Avstriji je namenjena primorskim in koroškim avtorjem, ki so si zastavili vprašanje, koliko je uresničena zamisel enotnega slovenskega kulturnega prostora. Delo naših rojakov na robu narodnega ozemlja je lahko obrobno kvečjemu v geografskem smislu, sicer pa po svojem ustvarjenem pomenu pogosto sega v naše ustvarjalno osrčje.

Gre za izdajo prispevkov, ki so bili predstavljeni na istoimenskem simpoziju 27. oktobra 2016 na Slovenski matici. Besedila, katerih avtorji so predstavniki slovenskih zamejskih skupnosti v Avstriji in Italiji, v veliki meri slikajo splošno stanje slovenske literature na drugi strani državnih meja ter nas soočajo z njeno zgodovino.

V drugo kategorijo lahko umestimo besedila Marije Pirjevec, Tatjane Rojc in Mance Erzetič, saj se zdi, da skušajo do problematiko zamejstva obravnavati nekoliko bolj interno, ali drugače: z vprašanjem, kako se zamejstvo kaže skozi specifične književne naslove. Zbornik jasno izriše, da je zamejstvo močno vezano na vprašanje zavezanosti slovenskemu jeziku in posledično literaturi. Poleg omenjenih treh so avtorji še Marko Kravos, Miroslav Košuta, Miran Košuta, Veronika Brecelj, Andrej Leben in Tomaž Ogris.

Na zidu časa

Kot med prvo in drugo svetovno vojno v Nemčiji in tudi drugod po Evropi znova prodira revolucionarni konservatizem. Med obema vojnama je bil eden od glavnih revolucionarnih konservativcev Ernst Jünger, pisec mnogih knjig. Za njih je bilo značilno, da niso bili nacionalsocialisti, so pa bili nekakšni, tudi v nasprotju s svojo voljo, njihovi sopotniki, kljub temu, da so se distancirali od njih, kar je Jünger storil že s svojo znano knjigo Delavec, ki je izšla 1932.

Na prvi pogled bi kdo menil, da je že vnaprej podprla zmago Hitlerjeve nacionalsocialistične delavske stranke v letu 1933, a je bilo ravno narobe, vnaprej je vsebovala kritiko te stranke in njene »totalne mobilizacije«. In še naprej: tudi kritiko tehnike kot mobilizacije sveta v liku, z likom delavca.

Knjiga Na zidu časa iz leta 1959 govori o človeku na previsu pred smrtjo. Pred smrtjo, ki nas potisne onstran zidu časa. Obenem vsebuje tudi refleksijo tako lastnih interpretacij v Delavcu kot celotnega dogajanja v dobi nacionalsocializma. Sonavzoče pa so tudi misli, ki jih je Jünger razvil v času spora z Martinom Heideggerjem, ki je v nasprotju z njim terjal, da se odrečemo preseganju tehnike in sestopimo k njenemu izvoru, ki kot tak ni nič tehničnega.

Nesmrtnost in neumrljivost

Knjiga dr. Tineta Hribarja Nesmrtnost in neumrljivost (izdala jo je založba Slovenska matica) vsebuje prikaz, analizo in interpretacijo človekove želje po neumrljivosti oziroma nesmrtnosti od svetovnih religij prek filozofije do prizadevanj na področju znanosti. Kot razlaga avtor v knjigi, so ljudje od Gilgameša do sv. Pavla oziroma prvih kristjanov verjeli v neumrljivost, v večno življenje brez prehoda skozi smrt. Nesmrtnost pa pomeni posmrtno življenje, Življenje onkraj smrti. Neumrljivost in nesmrtnost torej nista eno in isto. Tako se sodobni znanstveniki prizadevajo predvsem za neumrljivost, za podaljšanje življenja samega, s skrajnim dometom v neskončnosti.

»Edina nesmrtnost, ki obstaja, je nesmrtnost smrti. Človek je smrtno, končno bitje. Zato je smrt način njegove biti. Brez smrti ni človeka: če bi bila možna smrt smrti, bi s smrtjo umrl tudi človek,« pojasnjuje. Knjiga prinaša prvi del istoimenskega besedila in je podnaslovljena Od šamanov do kristjanov. Knjigo uvede poglavje Šamanska prazgodovina nesmrtnosti. Avtor je obdelal egiptovsko zgodovino nesmrtnosti, Gilgameševo željo po neumrljivosti in analiziral antično pojmovanje nesmrtnosti. V sklepnem delu se je posvetil krščanskim oblikam nesmrtnosti, ki bodo sicer osrednji del drugega dela trilogije.

Začne z razpravo o protokrščanskem vstajenju v Drugi knjigi Makabejcev. S citiranjem iz nje je postavi tudi tezo, da je bilo trpljenje že tu pogoj odrešitve. Zadnji del knjige je posvečen obravnavanju nesmrtnosti v Novi zavezi. Prvi kristjani so do leta 50 verjeli v neumrljivost, ki nima nič opraviti s posmrtnim življenjem, marveč je neprenehno nadaljevanje živetega, telesnega življenja. Druga knjiga bo obravnavala spreminjanje razumevanja nesmrtnosti in neumrljivosti skozi zgodovino krščanske religije, tretja pa bo prikazala sedanje stanje tega razumevanja, se pravi v sodobni teologiji, filozofiji in znanosti.

Krščanska posmrtna nesmrtnost

Slovenska matica je izdala drugo knjigo v trilogiji dr. Tineta Hribarja Nesmrtnost in neumrljivost. Ta nosi (pod)naslov Krščanska posmrtna nesmrtnost in ima 444 strani. V njej iz prve knjige nadaljuje z analizo verskih besedil, ki opisujejo obravnavano temo. Najprej je obdelal Janezov evangelij. V poglavju o mučencih je osvetlil naslednje avtorje: Ignacija Antiohijskega, Polikarpa, Justina, Atenagoro, Ireneja Lyonskega, Tertulijana, Origena in Gregorja iz Nise, v poglavju o menihih in puščavnikih pa Antona Puščavnika, Atanazija, Pahomija in Evagrija Pontskega.

Veliko pozornosti je namenil »klerikom«: Ambroziju, Avguštinu in Dioniziju Areopagitu. Sledijo Boetij, Tomaž Akvinski in Dante (hierarhija v peklu, vicah in nebesih). V posebnem poglavju je obdelal katekizemsko posmrtnost (večno življenje in večna smrt). Razdelil ga je v tri poglavja: Sedanjost (nebesa, vice, predpekel, pekel), Prihodnost (poslednja sodba, novo nebo in nova zemlja, novi človek in novo človeštvo), Preteklost (Mesijevo kraljestvo, boji poslednjih dni). Pod drobnogled je vzel slovensko pastoralno paraklezo. Naslov zadnjega poglavja je Od večnega k živetemu življenju. V njem obravnava sedanjost in podaja osebni pogled na življenje.