Nadaljevanje iz: Zgodovinar Milko Mikola, spomini, komunistično nasilje [3]

Direktor arhiva in sodelavci se podelitve Aškerčevega priznanja niso udeležili

V veliko zadoščenje mi je bilo, ko mi je Arhivsko društvo Slovenije za izdajo publikacije Religija, Cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS Zgodovinskega arhiva Celje naslednje leto /2004/ podelilo Aškerčevo priznanje. To je bilo prvo tovrstno priznanje, ki ga je prejel kakšen arhivist Zgodovinskega arhiva Celje. Zanj me je predlagala sodelavka Bojana Aristovnik, medtem ko direktor arhiva /Bojan Cvelfar/ njenega predloga ni podprl in se tudi podelitve Aškerčevega priznanja, ki je potekalo 20. oktobra 2004 v Mestni hiši v Ljubljani, ni udeležil; prav tako se je z izjemo sodelavke Bojane Aristovnik ni udeležil nihče od sodelavcev. Zgodovinski arhiv Celje tudi ni naročil moje z Aškerčevim priznanjem nagrajene publikacije in je še danes nima v svoji knjižnici, čeprav so v njej objavljeni dokumenti iz njegovih fondov.

Aškerčevo priznanje. VIR: Milko Mikola

Tudi v vodstvu Celjske Mohorjeve so bili posamezniki, ki so delali za komunistični režim

V zvezi s to publikacijo naj omenim še negativno presenečene, ki sem ga doživel o strani enega izmed vodilnih iz uprave Celjske Mohorjeve družbe. Po njeni predstavitvi v Celjskem domu, ki se jo je, kot že rečeno, udeležilo izredno veliko ljudi, je ta gospod pristopil k meni in izrazil svoje obžalovanje, da je pristal na to, da Celjska Mohorjeva izda to publikacijo. Motili so ga predvsem objavljeni dokumenti, ki razkrivajo partijsko gorečnost tedanjega direktorja Prve gimnazije Celje Jožeta Zupančiča, s katerim sta bila, kot sem zvedel kasneje, dobra prijatelja. Še bolj kot to pa ga je motil moj uvod, v katerem sem opisal sovražni odnos ZK do vere in Cerkve ter njeno vsiljevanje marksistične ideologije pri pouku v osnovnih in srednjih šolah. Ko sem leta 2012 o tem spregovoril s tedanjim ravnateljem Celjske Mohorjeve družbe, gospodom Faganelom, mi je dejal: »Veste tudi v vodstvu Celjske Mohorjeve so se našli posamezniki, ki so nekoč delali za komunistični režim.«

Članek v časopisu Večer 21. 10. 2004 o podelitvi Aškerčevega priznanja.

Za RTV Slovenija sem namesto 15 minut govoril celi dve uri

Leta 1998 sta me pisatelj Drago Jančar in zgodovinar dr. Vasko Simoniti povabila k sodelovanju pri pripravi razstave Temna stran meseca, kar sem seveda z veseljem sprejel. Prevzel sem nalogo, da zberem arhivske dokumente o povojnih nasilnih razlastitvah premoženja v Sloveniji in da napišem prispevek na to temo za zbornik Temna stran meseca, kar sem v dogovorjenem času tudi naredil. Po odprtju razstave nas je vse tiste, ki smo sodelovali pri postavitvi omenjene razstave, urednik na RTV Slovenija Slavko Hren povabil na snemanje oddaje, v kateri je vsak spregovoril o tematiki, ki jo je pripravil za razstavo in za zbornik Temna stran meseca. Vsak izmed nas je za predstavitev imel na razpolago 15 minut časa. Jaz sem se tako razgovoril, da je tistih 15 minut minilo kot bi mignil. Snemalec je snemanje ustavil in urednika Slavka Hrena vprašal, kaj naj stori. On pa mu je dejal, da naj me kar pusti govoriti, ker je moje pripovedovanje tako zanimivo, da bi ga bilo škoda prekiniti. Tako sem namesto 15 minut govoril celi dve uri. V teh dveh urah sem poleg nasilnih povojnih razlastitev (zaplemb, agrarne reforme in nacionalizacij) spregovoril tudi o nekaterih drugih oblikah nasilja, ki ga je komunistični režim v Sloveniji izvajal v prvih povojnih letih. Na RTV Slovenija so nato vse o čemer sem govoril, razdelili na več oddaj, ki so bile na sporedu po informativni oddaji Odmevi.

Zaplembe so bile upravičene, ker so predstavljale ukrep zoper »izkoriščevalce delavskega razreda«

Leta 1989 sem na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani opravil magisterij, v katerem sem obdelal povojne nasilne razlastitve premoženja na območju okrožja Celje. Po sedmih letih od opravljenega magisterija (17. januarja 1996) sem na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani prijavil doktorat. Temi, ki sem jo predlagal za naslov moje doktorske disertacije, sem dal naslov Zaplembe premoženja v Sloveniji v letih 1945–1948 s posebnim poudarkom na celjskem območju. V njeni dispoziciji sem povojne zaplembe premoženja v Sloveniji obravnaval kot enega najhujših represivnih ukrepov in kot eno najtežjih kršitev človekovih pravic komunistične oblasti, kar je bilo v popolnem nasprotju s tedaj veljavnim pogledom nanje. Slovenski pravniki, zgodovinarji in ekonomisti so namreč pri njihovi opredelitvi izhajali izključno iz marksističnega pogleda nanje in so jih obravnavali kot »ekspropriacijo ekspropriatorjev« oziroma kot »patriotično nacionalizacijo«, ne pa kot kršitev človekovih temeljnih pravic. Zaplembe so torej po njihovem bile povsem upravičene, ker naj bi predstavljale ukrep zoper »izkoriščevalce delavskega razreda« in nasprotnike komunistične revolucije.

Predstojnik oddelka je mojo odločitev, da od prijave odstopim, brez pomisleka sprejel

Takšno moje pojmovanje zaplemb je pri tistih, ki bi morali odločiti, ali se predlagana tema doktorske disertacije potrdi ali ne, zagotovo naletela na določene pomisleke, če ne celo na odpor. To je imelo za posledico, da tudi po več kot pol leta od pristojnega organa Filozofske fakultete v Ljubljani nisem prejel sklepa o tem, ali je predlagana tema sprejeta ali ni. Ker sem upravičeno domneval, da so razlogi za zavlačevanje z odločitvijo politične ne pa strokovne narave, sem sklenil, da od prijave doktorata odstopim in sem o tem pisno obvestil oddelek za zgodovino in dekana Filozofske fakultete v Ljubljani. V dopisu sem tudi navedel svojo domnevo o razlogih za to, da do tedaj nisem prejel rešitve. Medtem ko mi je dekan Filozofske fakultete, redni profesor dr. Franc Jerman, odgovoril zelo vljudno in mi svetoval, naj svojo odločitev ponovno proučim, preden se dokončno odločim, pa mi je takratni vodja oddelka za zgodovino dr. Peter Štih odgovoril skrajno žaljivo in mojo odločitev, da od prijave doktorata odstopim, brez pomisleka sprejel, ker da je to »moja osebna odločitev in neodtujljiva pravica, ki jo sprejemamo na znanje«. To me je podžgalo, da sem si premislil in odstop od prijave doktorata preklical, nakar sem 16. oktobra 1996 sprejel odločbo, da je predlagana tema za doktorsko disertacijo potrjena.

Milko Mikola na posvetu zgodovinarjev v Državnem svetu 12. novembra 2004. FOTO: Ivo Žajdela

Vpila je zakaj je potrebno proučevati te stvari in da je to revanšizem

Takoj po sprejemu odločbe sem se lotil dela. Ker je bilo treba celotno disertacijo napisati skoraj izključno samo na podlagi arhivskega gradiva, sem začel z njegovim evidentiranjem in pregledovanjem ter kopiranjem v Arhivu Republike Slovenije in v drugih arhivih. Med drugim sem obiskal tudi čitalnico arhiva Inštituta za novejšo zgodovino, kjer sem doživel nekaj, česar si nisem predstavljal, da je to mogoče. V tem arhivu sem želel pregledovati gradivo Komisije za upravljanje narodne imovine (KUNI) pri Predsedstvu SNOS. Ko sem njihovi arhivistki, ki je bila pristojna za čitalnico, sporočil katero arhivsko gradivo želim in v kakšen namen ga nameravam uporabiti, se je ženski dobesedno utrgalo ter je name začela vpiti v polomljeni (srbo)slovenščini, zakaj je potrebno proučevati te stvari in da je to revanšizem. Kmalu se ji je pri njenem vpitju pridružila še njena sodelavka, tako, da sem čitalnico zapustil, ne da bi zahtevano arhivsko gradivo sploh dobil na vpogled. Ta dogodek nazorno kaže, kako je bila velika večina zgodovinarjev na Inštitutu za novejšo zgodovino še vedno tesno povezana s prejšnjim sistemom in kako so se čutili dolžne, da proučevanje nasilja in krivic, ki jih je ta povzročil, kolikor je le bilo mogoče ovirajo, če ga že preprečiti niso mogli.

Potek zagovora disertacije je bil še najbolj podoben komisarskemu zasliševanju

Zagovor disertacije je potekal 1. decembra 1999. Potekal je v zelo mučnem vzdušju. Člani komisije, ki so jo sestavljali dr. Dušan Nećak, dr. Božo Repe in dr. Jože Prinčič, so mi postavljali vprašanja, ki z obravnavano tematiko v disertaciji niso imela skoraj nikakršne zveze. Prof. dr. Lovro Šturm, ki je bil na zagovoru prisoten, je iz protesta, zaradi nesprejemljivega odnosa članov komisije do mene, še pred njegovim zaključkom odšel. Ko sva se o tem pogovarjala nekaj let kasneje, mi je dejal, da je bil potek zagovora še najbolj podoben komisarskemu zasliševanju. Kljub temu je bil zagovor disertacije uspešen. Mislim, da se ne motim, če trdim, da je bila to prva doktorska disertacija na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je kritično obravnavala povojno nasilje komunistične oblasti v Sloveniji, in da sem postal prvi doktor zgodovine, ki je doktoriral iz teme, ki je do takrat predstavljala tabu.

Nekoliko dopolnjeno disertacijo sem že leta 1999 izdal kot monografijo z naslovom Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952, izdal jo je Zgodovinski arhiv Celje.

Ukinitev komisije za popravi krivic je leta 2010 rešila Bajukova vlada

Leta 1996 je bil sprejet Zakon o popravi krivic, za izvajanje katerega je bila naslednje leto pri Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije ustanovljena posebna komisija. Njene člane je imenovala Drnovškova vlada. Vanjo so bili imenovani skoraj izključno ljudje leve politične provenience, ki so se iz vlog žrtev komunističnega nasilja norčevali in so storili vse, da bi jih rešili kar najmanj. Tako so se npr. za tiste, ki so bili po vojni izgnani iz obmejnega pasu z Avstrijo na Kočevsko, kjer so hudo trpeli, spraševali, zakaj hočejo ti ljudje priznanje statusa žrtev komunističnega nasilja, saj so bili vendar na Kočevskem na oddihu in so lahko uživali na svežem zraku. Spričo tega je bil nadaljnji obstoj Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic vprašljiv in ni dosti manjkalo, da bi prenehala delovati, čeprav je bilo vlog, ki jih je sprejemala v reševanje, izredno veliko. Pred njeno ukinitvijo jo je rešila Bajukova vlada, ki je nastopila leta 2000 po odstopu dotedanjega premiera dr. Janeza Drnovška. Bajukova vlada je tiste njene člane, ki so se iz žrtev komunističnega nasilja norčevali in na vse načine delo komisije ovirali, razrešila in jih nadomestila s takšnimi, ki so bili delo v komisiji pripravljeni opravljati pošteno in zavzeto. Nekaj časa sem bil njen član tudi jaz.

Dr. Lovro Šturm je ustanovil ustanovo za proučevanjem komunističnega nasilja v Sloveniji

Leta 2005 je tedanji pravosodni minister dr. Lovro Šturm sprejel odločitev, da se v okviru Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije ustanovi Sektor za popravo krivic in za narodni spravo, v katerem bi bili poleg pravnikov, ki so pripravljali rešitve vlog za Komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic, zaposleni tudi zgodovinarji, ki bi se ukvarjali s proučevanjem komunističnega nasilja v Sloveniji. Ti bi pri svojem raziskovalnem delu poleg ostalega arhivskega gradiva uporabljali tudi vloge, ki so jih žrtve komunističnega nasilja naslovile na Komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic. V teh vlogah so namreč izredno pomembni podatki, brez katerih tega, kaj so pretrpele njegove žrtve, ni mogoče razumeti in opisati. Poleti 2005 se je dr. Lovro Šturm obrnil name in mi predlagal, da prevzamem vodenje novoustanovljenega sektorja. Sprva sem njegovo povabilo zavrnil, ker sem se zavedal, kakšen napor bi predstavljalo to, da bi se moral vsak dan iz Škofje vasi voziti v službo v Ljubljano. To še toliko bolj, ker ne vozim avta in bi se moral od Škofje vasi do Celja voziti z avtobusom, od Celja do Ljubljane pa z vlakom. Prepričal me je šele potem, ko mi je dejal, da mi ne bi bilo potrebno vsak dan priti v Ljubljano, ker bi lahko raziskovalno delo opravljal doma.

Dr. Lovro Šturm na Taboru Slovenija v svetu na Rašici 12. julija 2008. FOTO: Ivo Žajdela

Za direktorja arhiva so ga izbrali ina podlagi političnih ne strokovnih kriterijev

Verjetno pa njegove ponudbe kljub temu ne bi sprejel, če se ravno v tistem času ne bi razmere v celjskem arhivu zame drastično poslabšale, kar je bilo povezano z nastopom novega direktorja arhiva Bojana Cvelfarja. Ta je do mene že vse od svojega nastopa izkazoval skrajno sovražen in žaljiv odnos. Glavni in edini razlog za to je bil ta, da sem leta 2002 tudi jaz kandidiral za mesto direktorja Zgodovinskega arhiva Celje. Čeprav sem imel med vsemi tremi prijavljenimi kandidati daleč najboljše pogoje, je tedanja ministrica Andreja Rihter za direktorja imenovala njega, ki je izpolnjeval samo minimalne razpisne pogoje in po štirih letih službovanja v Zgodovinskem arhivu Celje ni imel česa pokazati. Za direktorja so ga izbrali izključno na podlagi političnih ne pa strokovnih kriterijev. Ministrici je bilo pomembno predvsem to, da na to mesto ne smem biti izbran jaz, ki ji politično nisem ustrezal.

Nadaljevanje v: Zgodovinar Milko Mikola, spomini, komunistično nasilje [5]