Nadaljevanje iz: Zgodovinar Milko Mikola, spomini, komunistično nasilje [4]

Direktor arhiva je svoj vodstveni položaj izkoriščal za obračunavanje z menoj

Ker mi mesto direktorja Zgodovinskega arhiva Celje niti ni veliko pomenilo, saj bi zaradi opravljanja te funkcije trpelo moje strokovno delo, se na odločitev ministrice Andreje Rihter nisem pritožil, čeprav bi s pritožbo na upravnem sodišču nedvomno uspel. Cvelfar tega ni znal ceniti, ampak je začel svoj vodstveni položaj izkoriščati za obračunavanje z menoj. Opisal sem že, kako mi je hotel preprečiti izdajo dokumentov občinskih komitejev ZKS, ki so se nanašali na Cerkev, religijo in šolo, in sem jih moral izdati v samozaložbi. Čeprav sem imel naziv arhivskega svetnika, kar je največ, kar je mogoče doseči v arhivski stroki, me ni nikoli prosil za kakšen strokovni nasvet, niti me ni imenoval za mentorja pripravnikom. Kot izrazit karierist je spretno izkoriščal svojo levo politično opredelitev, ki mu je omogočila, da je kasneje postal najprej direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, nato pa direktor Arhiva Republike Slovenije. Zaradi vsega navedenega se v celjskem arhivu nisem več počutil prijetno in sem ponudbo pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma, da prevzamem vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje, sprejel. Na to vodilno mesto sem bil izbran septembra 2005, novo službo pa sem nastopil 1. oktobra tega leta.

Da se končno prične načrtno proučevanje komunističnega nasilja 

Nova služba je od mene terjala velike napore, saj sem vsakič, ko se odšel v Ljubljano, moral vstati že ob 5. uri zjutraj, domov pa sem se včasih vrnil šele ob sedmih zvečer. Poleg tega je vse delo na raziskovalnem področju padlo na moje rame. Na slabšem sem bil tudi glede višine plače, saj je bila ta na novem delovnem mestu bistveno manjša, kot bi jo imel v arhivu. Da sem se klub temu odločil zapustiti službo v Zgodovinskem arhivu Celje je bilo poleg opisanega odnosa njegovega direktorja do mene odločilno predvsem to, da sem bil osebno izredno zainteresiran za to, da se končno prične načrtno proučevanje povojnega komunističnega nasilja v Sloveniji.

Andreja Valič in Milko Mikola. VIR: Ivo Žajdela

Dr. Peter Vodopivec: sektorju je treba omogočiti nemoteno delo

Ustanovitev in delovanje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo je pri nekaterih izrazito levo usmerjenih zgodovinarjih in v delu slovenske javnosti vzbudilo hud odpor. Ker so se nanj vrstili nenehni napadi, pri katerih je bil še zlasti agresiven zgodovinar dr. Božo Repe, sem zaprosil predsednika Strokovnega sveta pri Sektorju za popravo krivic, dr. Petra Vodopivca, da o delu sektorja poda izjavo za javnost, kar je 25. februarja 2008 tudi storil. V njej je kritiko delovanja Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo ocenil kot povsem neutemeljeno in prikazal naše dosežke na področju raziskovanja povojnega komunističnega nasilja v Sloveniji. Svojo izjavo za javnost je zaključil takole: »Strokovni svet je mnenja, da je Sektor za popravo krivic in za narodno spravo povsem opravičil svoj obstoj in je treba omogočiti njegovo nemoteno delo tudi v prihodnje.« To je zame predstavljalo veliko zadoščenje, saj sem potrditev uspešnosti vodenja sektorja dobil od organa, ki so ga sestavljali najuglednejši predstavniki slovenske zgodovinske in pravne stroke.

Ustanovitev javnega zavoda Študijski center za narodno spravo

Že ob ustanovitvi Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo leta 2005 je minister za pravosodje dr. Lovro Šturm imel v načrtu, da bi njegov raziskovalni del po določenem času postal podlaga za ustanovitev samostojne raziskovalne znanstvene ustanove, kar se je 25. aprila 2008 tudi zgodilo. Tega dne je namreč Vlada Republike Slovenije sprejela sklep o ustanovitvi javnega zavoda Študijski center za narodno spravo. V sklepu o njegovi ustanovitvi je bilo zapisano, da se »ustanovi z namenom, da s proučevanjem kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so jih povzročili totalitarni režimi na Slovenskem v 20. stoletju, omogoča osnovo za popravo krivic ter s tem ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije«.

Milko Mikola 27. novembra 2006. FOTO: Ivo Žajdela

Ime zavoda se mi ne zdi ravno najbolj posrečeno

Žal moram povedati, da me o ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo ter o njegovem poimenovanju ni nihče niti obvestil, kar me je močno prizadelo, saj sem postavil temelje za njegovo ustanovitev in delovanje. Motilo me je in me še vedno moti tudi samo ime zavoda, ki se mi ne zdi ravno najbolj posrečeno, saj narodne sprave pač ne more ustvarjati znanstveno raziskovalna ustanova. Na insistiranje ministra dr. Lovra Šturma sem postal vršilec dolžnosti direktorja zavoda, čeprav za to funkcijo nisem bil niti najmanj zainteresiran in sem jo opravljal zgolj formalno. Moja glavna naloga je bila, čim prej pripraviti razpis za direktorja zavoda. Ker sam nikakor nisem nameraval kandidirati za ta položaj, sem si prizadeval najti nekoga, ki bi bil zanj kar najbolj primeren. To je pomenilo, da bi poleg izpolnjevanja razpisnih pogojev moral tudi izkazovati svojo naklonjenost do proučevanja problematike, za proučevanje katere je bil Študijski center za narodno spravo ustanovljen.

Direktorica centra je postala Andreja Valič

Po pričakovanju kakšnega posebnega zanimanja za ta položaj ni bilo, saj je vodenje Študijskega centra za narodno spravo pomenilo nenehno soočenje z napadi nanj od strani tistih, ki so mu nasprotovali iz ideoloških in političnih razlogov. Edina, ki je bila pripravljena prevzeti to funkcijo in ki je izpolnjevala razpisne pogoje, je bila zgodovinarka mag. Andreja Valič. Na moj predlog jo je Svet Študijskega centra za narodno spravo tudi imenoval za direktorico. Z njenim prevzemom te funkcije sem prenehal opravljati funkcijo vršilca dolžnosti direktorja zavoda in postal eden izmed njegovih raziskovalcev.

Pri gonji proti centru je prednjačil zgodovinar dr. Božo Repe

Kljub temu, da sem funkcijo vršilca dolžnosti direktorja Študijskega centra za narodno spravo opravljal samo nekaj mesecev, pa sem se v tem kratkem obdobju moral soočiti z nenehnimi napadi na njegovo ustanovitev in delovanje. Že ustanovitev Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo je, kot sem že omenil, pri nekdanjih bivših režimskih zgodovinarjih naletela na hudo nasprotovanje, še na neprimerno hujše nasprotovanje pa je pri njih naletela ustanovitev Študijskega centra za narodno spravo, saj je ta predstavljal prvo znanstveno ustanovo v Sloveniji, ki je naj bi proučevala kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jih je povzročil komunistični režim. Ker je bilo to za njih nesprejemljivo, so proti njemu preko nekaterih pisanih medijev sprožili pravo gonjo. Tudi tokrat je v tem početju prednjačil zgodovinar dr. Božo Repe. Tako je npr. časopis Dnevnik 26. septembra 2008 objavil članek novinarke Ranke Ivelja s pomenljivim naslovom Delovanje Študijskega centra za narodno spravo (za zdaj) razdvaja. V njem je med drugim tudi zapisala: »Študijski center za narodno spravo buri duhove strokovne in politične javnosti vsaj že od svoje ustanovitve dalje. Po mnenju dela zgodovinarjev je treba v ustanovitvi tega javnega zavoda videti predvsem poskus vplivanja na zgodovinopisje in zgodovinarje, ki se nočejo podrediti 'pravilni' razlagi zgodovine.«

Članek novinarke Ranke Ivelja v Dnevniku leta 2008.

Tudi dr. Aleš Gabrič je zavodu odločno nasprotoval

Svoj delež v gonji proti Študijskemu centru za narodno spravo je dodala tudi RTV Slovenija. Marcel Štefančič ml. me je kot njegovega vršilca dolžnosti direktorja povabil v svojo oddajo Studio City, v kateri sem moral upravičevati njegovo ustanovitev. Kot moj sogovornik je v oddaji nastopil zgodovinar dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino, eden tistih zgodovinarjev, ki so ustanovitvi našega zavoda odločno nasprotovali. V dialogu z njim in voditeljem oddaje, ki ni bil nič kaj prijeten, sem upravičenost njegove ustanovitve dokazoval z dejstvom. da je bila problematika, s katero se ukvarja Študijski center za narodno spravo, do njegove ustanovitve načrtno povsem zapostavljena, saj se nekdanji Inštitut za zgodovino delavskega gibanja in njegov naslednik Inštitut za novejšo zgodovino v pol stoletja njunega obstoja z njo sploh nista ukvarjala.

V polemiko se je vključil zgodovinar dr. Peter Vodopivec.

Novi minister za pravosodje Aleš Zalar je bil zavodu izrazito nenaklonjen

Po zmagi leve politične opcije na državnozborskih volitvah leta 2008 pa so se nad Študijski center za narodno spravo začele zgrinjati še neprimerno hujše težave, kot so jih predstavljali napadi nanj s strani njegovih nasprotnikov. Ker tedaj že nisem bil več njegov vršilec dolžnosti direktorja, se je z njimi morala spopasti njegova direktorica mag. Andreja Valič. Obstajala je namreč možnost, da bi nova vlada Študijski center za narodno spravo celo ukinila. Ta možnost je bila še toliko verjetnejša, ker je novi minister za pravosodje Aleš Zalar, ki je na tem položaju nasledil dr. Lovra Šturma, do njega osebno izkazal izrazito nenaklonjenost. Ker je preoblikovanje dela Sektorja za popravo krivic v javni zavod ocenil za sporno, je Ministrstvo za pravosodje, pod katerega je Študijski center za narodno spravo spadal, konec decembra 2008 proračunsko inšpekcijo pozvalo, naj preveri, ali sta njegova ustanovitev in financiranje zakonita. To je imelo za posledico, da so bila finančna sredstva za delovanje Študijskega centra začasno blokirana in ni bilo niti sredstev za izplačilo plač njegovih uslužbencev.

Ukinitev centra je preprečil tedanji predsednik vlade Borut Pahor

Kljub vsemu do ukinitve Študijskega centra za narodno spravo na srečo ni prišlo. Po nepreverjenih virih naj bi njegovo ukinitev preprečil tedanji predsednik vlade Borut Pahor, ki se je verjetno zavedal, da bi to povzročilo negativne odzive ne samo v Sloveniji, marveč tudi v Evropi. Študijski center za narodno spravo je namreč do tedaj že vzpostavil tesne stike s podobnimi ustanovami v nekaterih vzhodnoevropskih državah in si je s svojim delom tudi že ustvaril določen ugled. Razloge za to, da Borut Pahor ni soglašal z njegovo ukinitvijo, gre nedvomno pripisati tudi temu, da je že tedaj izkazoval določeno tolerantnost in ni sledil jastrebom v svoji vladi, kakršen je bil minister za pravosodje Aleš Zalar.

Izdajanje zbornikov dokumentov in pričevanj o komunističnem nasilju

Ko sem oktobra 2005 prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo, je minister za pravosodje dr. Lovro Šturm za spremljanje njegovega raziskovalnega dela imenoval strokovni svet, ki so ga sestavljali sami doktorji znanosti s področja prava in zgodovinopisja. Med njimi so bili: dr. Janez Krajnc, profesor rimskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, dr. Peter Vodopivec, profesor na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in dr. Jera Vodušek Starič, profesorica na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Predsednik strokovnega sveta je bil prof. dr. Peter Vodopivec. Strokovni svet je imel predvsem nalogo, da je dal svoje mnenje k planu dela raziskovalnega dela Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo, ki sem ga pripravil jaz kot njegov vodja, in podal oceno o uspešnosti njegovega izvajanja. Osrednja naloga, ki sem jo planiral, je predstavljalo pripravljanje in izdajanje zbornikov dokumentov in pričevanj o posameznih oblikah povojnega komunističnega nasilja. Projekt je bil zamišljen tako, da bi v vsakem zborniku bila uvodoma objavljena krajša študija o problematiki, na katero so se izdani dokumenti in pričevanja nanašali, tej pa bi sledila objava faksimilov posameznih arhivskih dokumentov in pričevanj.

IG, »Povojna oblast je iznakazila prizadevanja poštenih borcev«, Milko Mikola, Novi glas, 1. 2. 2007Do leta 2009 smo izdali šest zajetnih zbornikov dokumentov in pričevanj

Do leta 2009 sta Sektor za popravo krivic in za narodno spravo ter nato Študijski center za narodno spravo pripravila in izdala kar šest zajetnih zbornikov dokumentov in pričevanj. Z izjemo enega sem za vse dokumente in pričevanja zbral jaz. Tega ne bi zmogel, če bi večine arhivskih dokumentov in pričevanj ne imel že fotokopiranih, še preden sem prevzel vodenje sektorja. Veliko večino arhivskih dokumentov sem dobil v Arhivu Republike Slovenije, pričevanja pa sem izbral iz vlog, ki so jih žrtve povojnega komunističnega nasilja naslovile na Komisijo za izvajanja zakona o popravi krivic, katere član sem bil nekaj let. To je omogočilo, da smo v letih 2006, 2007, 2008 in 2009 izdali naslednjih 6 zbornikov dokumentov in pričevanj:

Leta 2006 Dokumenti in pričevanja o povojnih delovnih taboriščih v Sloveniji.

M. V., Preiskujejo zločine komunistov, Osvobojeni gradimo, delovna taborišča, Milko Mikola, Demokracija, 2. 11. 2006Ivo Žajdela, Komunistična delovna taborišča, Osvobojeni gradimo, Milko Mikola, Demokracija, 16. 11. 2006

Ivo Žajdela, Povojna taborišča, delovna taborišča, Milko Mikola, Družina, 3. 12. 2006Matjaž Albreht, Na prisilno delo obsodili več kot 20.000 ljudi, delovna taborišča, Milko Mikola, Delo, 26. 10. 2006

Delovna taborišča v objektivu zgodovinopisja, Milko Mikola, Dnevnik, 16. 12. 2006VA, Sibirija za Slovence, delovna taborišča, Milko Mikola, Večer, 26. 10. 2006

Leta 2007 Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, I. del.

Bogomir Štefanič, Slovenski »williamsoni«, koncentracijsko taborišče, Milko Mikola, Družina, 15. 2. 2009Matjaž Albreht, Čiščenje tudi leta 1967, koncentracijsko taborišče, Milko Mikola, Delo, 25. 10. 2007

Petra Janša, Taborišča še leta 1967, koncentracijsko taborišče, Milko Mikola, Demokracija, 1. 11. 2007Jadran Vatovec, Taborišča so bila grožnja še 1967., koncentracijsko taborišče, Milko Mikola, Slovenske novice, 26. 10. 2007

Leta 2007 Dokumenti o rudarski stavki v Zasavju leta 1958.

Leta 2008 Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, II. del.

Leta 2008 Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma.

Leta 2009 Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji.

Po letu 2008 osrednji mediji o delu zavoda niso več poročali

Ob vsakem izidu zbornika je Ministrstvo za pravosodje organiziralo tiskovno konferenco, na kateri sem predstavil njegovo vsebino. Ob izidu prvih treh zbornikov so o njih poročali vsi osrednji pisani mediji. Moram reči, da sem bil prijetno presenečen, ker so tudi levi mediji o njih pisali objektivno, česar nisem pričakoval. Ko pa je po državnozborskih volitvah 2008 oblast prevzela leva politična opcija, se je vse korenito spremenilo, ker je v Sloveniji znova zavladala politična klima, ki raziskovanju in objavljanju del o komunističnem nasilju ni bila naklonjena. Od tedaj dalje levo usmerjeni mediji o izidu zbornikov skoraj niso več poročali in tudi tiskovne konference, ki smo jih pripravili, so bojkotirali.

Nadaljevanje v: Zgodovinar Milko Mikola, spomini, komunistično nasilje [6]