V Zlato knjigo Škofijske klasične gimnazije je Maks Lenart Černelč vpisan že od lani, ko je dosegel najvišji dosežek v znanju ruščine v zgodovini tekmovanja v Sloveniji. Poleti 2024 je s prispevkom sodeloval tudi na svetovni konferenci o bioetiki in imel prvo mednarodno znanstveno objavo v reviji Springer Nature/BMC. Rojen leta 2005 je mednarodno prepoznavnost dosegel med drugim z nagrado za likovno delo v Iranu in kot ambasador projekta Moj košček za mir v okviru OZN v Ženevi in Svetu Evrope v Strasbourgu. Leta 2020 je izšel ponatis njegovega romana Družina W5051, ki je bil preveden v več jezikov.

Spoštljiv in empatičen je bil na gimnaziji deležen občudovanja vseh profesorjev, ki so z njim sodelovali – na daljavo. Maks namreč vse te izjemne uspehe dosega ob premagovanju velikih izzivov, ki spremljajo njegovo diagnozo spinalna mišična atrofija tip 1. Je na invalidskem vozičku, njegovo telo je ohromljeno, tudi govori težko. Zaradi obolenja in z njim povezane imunske pomanjkljivosti se od 5. razreda, po hudih zdravstvenih zapletih leta 2016, šola od doma. Zdaj kot študent splošne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru in humanistike na Almi Mater Europaei študira pretežno na daljavo.

Maks Lenart Černelč s komisijo po opravljanju maturitetnega izpita iz matematike. FOTO: osebni arhiv 

Ko sva se dan po slavnostni akademiji dogovarjala za intervju, je napisal: »Moje rezerve so majhne, zato se v času okužb ne zadržujem v zaprtih prostorih in se srečujem le na prostem, da se izognem tveganju za nove infekcije. Včeraj sem naredil izjemo, ker sem začutil, da je prav, da se dogodka udeležim in se tako zahvalim ustanovi ter vsem, ki so me v preteklosti podpirali in sprejeli. Organizatorjem sem iskreno hvaležen, da so mi omogočili varno spremljanje prireditve izven glavne dvorane in sem tako zmanjšal izpostavljenost morebitnim okužbam.

Zaradi svojega zdravstvenega stanja sem pri delu nekoliko počasnejši in moram svoj čas skrbno načrtovati. Naslednji teden oddajam več obveznih seminarskih nalog, obenem pa pripravljam predavanje za svetovno konferenco iz bioetike.«

Navdušen sem nad znanostjo, umetno inteligenco in robotiko; v njih vidim ogromno priložnost, da kot človeštvo naredimo korak naprej k bolj humani družbi in ne nazaj.

Spoštovani gospod Maks Lenart Černelč, iskren poklon za izjemen dosežek na maturi in hvala, da ste si v študijsko napornem obdobju vzeli čas za pogovor!

Iskreno se vam zahvaljujem za povabilo k pogovoru in čestitke.

Zanima me, kakšne misli so vas prevevale na četrtkovi slavnostni akademiji?

Pred maturo sem preboleval okužbo, a mi je s podporo prijatelja uspelo pristopiti k pisanju. Rezultat razumem kot skupen uspeh učenja in podpore profesorjev, ki so mi odprli pot do znanja; po tem ko so me zaradi obolenja državne gimnazije v Ljubljani ob vpisu zavrnile, s čimer sem seznanil javnost in odgovorne državne ustanove.

Ta skupnost mi je veliko dala, in hvaležen sem, da sem lahko njen del.

Občutke s slavnostne akademije težko izrazim; bil sem miren in preprosto globoko prisoten, brez notranjega komentarja. Nadškofa Stanislava Zoreta sem doživel kot toplo in dostopno osebo. V dvorani je vladalo veličastno vzdušje.

Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore z letošnjimi zlatimi maturanti Škofijske klasične gimnazije Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. FOTO: arhiv ŠKG

Ko sem se peljal na oder in z njega, me niso prevevale velike misli. Osredotočen sem bil na to, da bo potekalo brez nerodnosti, da ne bi po nesreči česa podrl. Razmišljal sem, kako izraziti spoštovanje vsem navzočim. Iskreno vesel sem, da je bil ob meni prijatelj, profesor mag. Tine Golež.

Naknadno pa premišljujem o tem, da smo bili tam kot skupnost – profesorji, gostje, dijaki in vsi ostali navzoči. Ta skupnost mi je veliko dala, in hvaležen sem, da sem lahko njen del.

Upanje, pogum in veselje do življenja črpam iz Ljubezni.

Zdaj že na polno študirate. Res na polno, saj ste se odločili za študij medicine – in humanistike. Kaj vas je vodilo pri izbiri?

Pri izbiri študija sta me vodili ljubezen do sočloveka in želja delati dobro za človeka in skupnost s pomočjo znanosti. Agape me vodi pri medicini, humanistika pa me usmerja h globljemu razumevanju človeka, družbe in sveta. Pri študiju iskreno uživam, saj spoznavam človeka celostno.

Glede na izzive, s katerimi se kot civilizacija soočamo – katere vrednote in katere lastnosti bi želeli svoji generaciji?

Med vrednotami, ki so danes posebej pomembne, bi izpostavil modrost, pravičnost, pogum in zmernost. Osebno najviše postavljam ljubezen, modrost in znanje.

Želim pa, da bi kot posamezniki razvijali: osebno odgovornost, spoštljiv odnos do sočloveka in zavedanje, da smo tudi družbena bitja, ne le posamezniki s svojimi cilji.

Verjamem, da veliko naredimo že s tem, da se vsak od nas potrudi po svojih najboljših močeh delati dobro, odgovorno in smiselno ter da pri tem ohranjamo zavest, da je vsak človek vreden sam po sebi.

V dobrobit skupnosti in planeta se moramo biti pripravljeni odpovedati tudi udobju.

Ni prijetno opazovati, da postaja družbeno sprejemljivo mnenje, da dostojanstvo izgine, ko bolezen človeku odvzame samostojnost pri osnovnih opravilih.

Za katere svoje lastnosti ste hvaležni, na kaj ponosni?

Hvaležen sem za lastnosti, ki so mi bile v veliki meri dane – skozi gene, vzgojo in okolje, hkrati pa se ves čas učim in si prizadevam postajati boljši človek. Ponos občutim, ko lahko s svojim znanjem in delom prispevam skupnosti.

Maks Lenart Černelč, Vizualni dialog s Stanetom Kregarjem – Oda Na vrtu 3, digitalna grafika, 2023. FOTO: osebni arhiv Zavedam se vrednosti življenja, skrbim za samospoštovanje in razumem odgovornost, ki jo nosim s tem, da svoje življenje živim smiselno in etično-odgovorno. Življenje je zame nekaj čudežnega, ena najlepših stvari, ki se nam lahko zgodi. Do njega čutim globoko hvaležnost in vsak trenutek doživljam kot dar. Rad živim in sem hvaležen za vsak dan, ki ga želim preživeti po svojih najboljših močeh. Ne želim čakati na »primernejše čase«, temveč delovati tukaj in zdaj – s tem, kar imam in kar zmorem.

Verjetno ste vsaj nekaj te temeljne naravnanosti prejeli v domačem okolju. Iz kakšne družine izhajate?

Izhajam iz družine, ki je po svojih izkušnjah, poklicih in pogledih zelo raznolika – lahko bi rekel, da je nekakšen mozaik različnih svetov, narodnosti, filozofij, ideologij in življenjskih poti. V družinskem deblu bi našel predstavnike najrazličnejših poklicev, od kmetov, delavcev in rokodelcev do učiteljev, umetnikov, inženirjev, znanstvenikov, zdravnikov, trgovcev ter tudi tistih, ki so bili dejavni v javnem življenju. Ponosen sem na svoje korenine.

Družini sem hvaležen za vzgojo z zgledom, za ljubezen, podporo, sočutje in potrpežljivost ter za čas, ki si ga namenimo.

Pri splavu me globoko rani položaj otroka v prenatalnem obdobju, ki je popolnoma brez pravne zaščite, še posebej, če je bolan. Je najšibkejši med najšibkejšimi, pa ima v naši družbi najmanj zaščite.

Kar je tudi ključni gradnik prijateljstva …

Prijateljstvo predstavlja globok in iskren odnos, ki temelji na sprejemanju, podpori in razumevanju. Veliko mi pomeni občutek prisotnosti in občutljivosti, da znamo prepoznati, kdaj je čas za humor, pogovor ali tišino.

Že pred desetim letom ste objavili prvo knjigo, imeli prvo likovno razstavo, z osmimi leti ste postali prvi slovenski umetnik, čigar ilustracija je bila objavljena kot domači logotip iskalnika Google. Kaj vam pomeni umetniško izražanje in katera zvrst vam je najbliže?

So stvari, ki me presegajo. Ustvarjalni impulz prihaja onkraj mene samega tako v umetnosti kot v znanosti. K samopreseganju me največkrat vodijo ljudje, še posebej takrat, ko nekaj ustvarjam z mislijo na druge; iz tega so nastale tudi moje knjige.

Likovno ustvarjanje zame predstavlja notranjo nujo; odkar so moje roke postale težke, se izražam z računalniško grafiko. Z umetnostjo se prevprašujem in nagovarjam okolico, ne iščem odgovorov, ampak prostor za razmislek: o svetu, vrednotah in o tem, kam pravzaprav gremo.

Družini sem hvaležen za vzgojo z zgledom, za ljubezen, podporo, sočutje in potrpežljivost ter za čas, ki si ga namenimo.

Kaj in kdo vam je v življenju navdih?

Navdihujejo me zelo različni ljudje in pojavi. Iskrivi pošteni ljudje, ki ne izgubijo nežnosti, pa tudi močni ljudje z jasnimi mislimi in vizijo.

Veliko vzornikov sem srečal na svoji poti. To so profesorji, kot je profesor mag. Tomaž Debevec, zdravniki, znanstveniki in drugi. Med njimi ima posebno mesto moj dedek, zaslužni profesor dr. Peter Černelč – tudi s svojo tiho, mirno navzočnostjo.

Rad živim in sem hvaležen za vsak dan, ki ga želim preživeti po svojih najboljših močeh.

Tehnološki razvoj in umetna inteligenca marsikoga plašita – kako pa ju vi dojemate?

Navdušen sem nad znanostjo, tudi umetno inteligenco in robotiko. V njih vidim ogromno priložnost, da kot človeštvo naredimo korak naprej k bolj humani družbi in ne nazaj. Verjamem, da lahko orodja prihodnosti bistveno prispevajo k bolj dostopni zdravstveni oskrbi, ne glede na to, kje smo rojeni ali živimo.

Predstavljam si sistem, v katerem tehnologija razbremeni človeka rutinskih opravil, da se lahko bolj posvetimo medsebojnim odnosom. Ob tem pa ostajam pozoren na etično dimenzijo, da v centru ostane človek, in njegovo dostojanstvo.

V dobrobit skupnosti in planeta se moramo biti pripravljeni odpovedati tudi udobju.

Čas tehnološkega razvoja je naklonjen hendikepiranim, saj nam s svojo podporo omogoča večjo vključenost v družbo. Če bi živel v drugem obdobju, brez tovrstnega napredka, ne bi mogel delovati v takšni meri, kot lahko danes.

Maks Lenart Černelč, Refleksija Kregarjevih Sanj – Več kot le besede, digitalna grafika, 2023. FOTO: osebni arhiv

Lani ste sodelovali na svetovni konferenci o bioetiki in boste, če prav razumem, tudi letos. Kakšno je vaše stališče do perečih vprašanj evtanazije, splava?

Čez nekaj dni bom sodeloval na 17. Svetovni konferenci bioetike, medicinske etike in prava v zdravstvu, ki bo letos prvič potekala v Sloveniji. Predstavil bom prispevek o interdisciplinarnih izzivih, etičnem okviru in prilagojenem modelu za ocenjevanje krhkosti in odpornosti pri otrocih in mladostnikih z nevrološkimi motnjami ter posebnimi potrebami, v smislu holistične obravnave. Pri raziskavi sodelujem z mentorjem profesorjem dr. Štefanom Groskom in profesorjem dr. Damjanom Osredkarjem.

Glede vprašanj evtanazije in splava razmišljam tako, da vsak človek nosi svojo zgodbo, svoje okoliščine in svoje strahove. Ljudje se pogosto za najtežje odločitve zavzamejo zato, ker so prestrašeni, osamljeni, utrujeni ali brez iskrene podpore in vere.

Veliko naredimo že s tem, da se vsak od nas potrudi po svojih najboljših močeh delati dobro, odgovorno in smiselno.

Ko se poglabljam v medicino in bioetiko, se potrjuje spoznanje, kako enkraten in neponovljiv je človek od trenutka spočetja do zadnjega diha. Vsako življenjsko obdobje je enako vredno, ne glede na okoliščine; ocenjevanje kakovosti življenja pa je popolnoma subjektivno. Ni prijetno opazovati, da postaja družbeno sprejemljivo mnenje, da dostojanstvo izgine, ko bolezen človeku odvzame samostojnost pri osnovnih opravilih. Dostojanstva ne moremo izgubiti, saj ga nosimo v sebi. Vsak od nas ima smisel že s tem, da je.

V Sloveniji se moramo hendikepirani in bolni pogosto »boriti« že za osnovne pravice, kot je npr. izobraževanje, ki nam po zakonodaji pripadajo, kar kaže na tog odnos družbe in nerazumevanje do potreb bolnih in hendikepiranih.

Pri splavu me globoko rani položaj otroka v prenatalnem obdobju, ki je popolnoma brez pravne zaščite, še posebej, če je bolan. Je najšibkejši med najšibkejšimi, pa ima v naši družbi najmanj zaščite. Hvaležen sem mami Mateji in očetu Mihi, da sta mi omogočila življenje, in razširjeni družini ter prijateljem za podporo.

In kaj vam, kljub vsemu, daje pogum in veselje do življenja?

Upanje, pogum in veselje do življenja črpam iz Ljubezni. Ne oklepam se življenja, temveč ga želim živeti polno, ne glede na okoliščine. Vodijo me besede: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13). Čas, ki mi je dan, iskreno cenim in sem zanj hvaležen. Pri tem si prizadevam izpolnjevati svoje poslanstvo in namen.

Rad povzamem tudi misel dr. Antona Trstenjaka: »Knjigo svojega življenja nadaljujem – to je vir sreče.«

Najlepša hvala za pogovor!

Hvala vam! Vam in vsem bralcem želim vse dobro.

Ne oklepam se življenja, temveč ga želim živeti polno, ne glede na okoliščine.