Pri slovesnem bogoslužju (utrinke si lahko ogledate v fotogaleriji spodaj) je pel mešani pevski zbor Sv. Anton iz Kobarida, pridružili pa so se mu tudi pevci iz župnije Idrija, kjer je zlatomašnik skupno preživel kar petindvajset let svojega duhovništva. Popoldan so pripravili še slovesne večernice z litanijami Srca Jezusovega, ki jih je zapel (razširjeni) oktet Simon Gregorčič.

Pozdrav zlatomašniku. FOTO: Jakob Kurinčič

Cerkev kot drugi dom

Ivan Blažič se je rodil leta 1950 nekoliko nižje ob toku reke Soče, v Kanalu, kjer je župnijska cerkev prav tako posvečena Mariji Vnebovzeti. Kot je povedal v pridigi pri zlati maši, je ta cerkev v otroštvu postala njegov drugi dom: »Vzljubil sem vse, kar je bilo povezano s cerkvijo, da skoraj ni bilo druge izbire, kot da stopim na pot do oltarja.«

Že pred posvečenjem je vodil mladinsko skupino v domačem kraju, z mladino pa je delal tudi kot kaplan v Idriji, kjer je začel svojo duhovniško pot. Pri tem so ga vodila tri načela: molitev, evharistija in občestvo. Potem ko je eno leto služil kot kaplan v Novi Gorici, je bil leta 1981 postavljen za župnika v Dornberku, kjer je ostal dvanajst let. V tem času je temeljito prenovil župnijsko cerkev sv. Danijela.

Stran iz Družine z novomašniki leta 1975.

Povezovanje občestev

Leta 1993 se je vrnil v Idrijo, tokrat kot župnik. Prizadeval si je za vrnitev parcele, kjer je stala nekdanja cerkev sv. Barbare, ki so jo s svojimi prispevki zgradili rudarji, po 2. svetovni vojni pa jo je nova oblast porušila. Na kraju, kjer je stala, so uredili obeležje, obnovili pa so tudi kripto, ki se je po čudežu ohranila. Vodil je tudi gradnjo nove cerkve na Čekovniku. Skupaj z Idrijo je Ivan Blažič prevzel župnijo Vojsko, ki je bila najvišje ležeča v Sloveniji, kasneje pa še župnijo Gore. Na Vojskem je temeljito obnovil župnišče in v njem uredil dom duhovnih vaj, na Gorah pa prenovil cerkev.

Preživele bodo samo tiste župnije, kjer bodo verniki začutili odgovornost. (zlatomašnik Ivan Blažič)

Nazadnje je leta 2013 postal župnik v župnijah Kobarid in Livek, kasneje pa prevzel še Libušnje. Po preureditvi koprske škofije leta 2018 so se v kobariško župnijo poleg obeh že naštetih združile še štiri župnije: Breginj, Kred, Borjana in Sedlo. Tako se je lotil naloge povezovanja, kar se je pokazalo tudi pri zlati maši, saj so pri njej sodelovali predstavniki vseh »nedeljskih občestev« oziroma nekdanjih župnij. Poleg tega Ivan Blažič veliko vlaga tudi v katehezo odraslih in njihovem sodelovanju pri bogoslužju.

Zlatomašnika so za oltar pospremili predstavniki različnih delov občestva. FOTO: Jakob Kurinčič

Ker je skupno v razširjeni župniji kar 23 cerkva, so tudi zdaj stalnica popravila in obnove, temeljito pa je prenovil župnišče v Kobaridu. Predstavniki župljanov so se mu zahvalili za vse njegovo delo in izpostavili njegove navdihujoče pridige. Župljanka Ada Volarič je o zlatomašniku povedala, da zna oblikovati veličastne praznike, kar ljudi privablja nazaj k obredom, in vsakega povabiti, da sodeluje na svoj način: »Je vztrajen, šaljiv in porabi res veliko energije za župnijo. Bog ga živi!«

Veselje in trpljenje

V pridigi pri zlati maši je Ivan Blažič vse povabil, naj delijo njegovo veselje, ki ga spremlja ves čas duhovništva: »Kako čudovita je ta plovba po morju življenja, zavedajoč se, da se ne morem potopiti, ker je on z menoj.« Kot je dejal, gre za osrečujočo zavest, da ga je Bog izbral in poklical, ne glede na človeške zasluge.

Sejalec je šel sejat ... (iz župnijske cerkve v Kobaridu). FOTO: Kristina Blažič

A tudi brez trpljenja seveda ni šlo, saj »duhovnik ne more oznanjati le Božjega usmiljenja, temveč tudi Božjo zahtevnost«. Zlatomašnik je povedal, da je pastoralno delo včasih kot »sod brez dna«, zato je za duhovnika nevarno, da pade v duhovno praznino ali razočaranje in utrujenost. Opozoril je, da je mišljenje, da mora župnik poskrbeti za vse, pogosto zakoreninjeno tako v glavah duhovnikov, kot tudi župljanov.

Kot pravi, se bo to v nekaj letih spremenilo: »Preživele bodo samo tiste župnije, kjer bodo verniki začutili odgovornost in z veseljem doprinesli svoj delež, v osebnem prepričanju, da jim to poslanstvo nalagata krst in birma. Duhovnik ni sam in ne sme nikoli biti sam, je dar za občestvo in občestvo je dar za duhovnika.«

Družina, domovina, vera

Zlatomašnik se je spominjal časa, ko je začenjal svojo duhovniško pot po II. vatikanskem koncilu, ko je vse zajel val prenove in navdušenja. Po drugi strani je danes vse drugače: »Družbene spremembe v novo nastali državi Sloveniji so nas kot državljane in kot kristjane našle nepripravljene in nezrele za resnično svobodo in demokracijo, tavamo, kot da ne bi imeli pameti in spomina … Raje imamo hlapčevski molk in idejno meglo.« Ob številnih težavah in osipu vernikov je spomnil na možato besedo Jozueta v Svetem pismu: »Jaz in moja hiša bomo služili Gospodu.«

Družbene spremembe so nas našle nepripravljene in nezrele. (zlatomašnik Ivan Blažič)

Zbrane je zato spodbudil, naj ohranijo svete in nedotakljive tri stvari: družino, domovino in vero. Mladim je zaklical: »Naj vas ne osvaja lažniva svoboda, ne bojte se Kristusa, ki vam prihaja naproti v zakramentu zakona, napolnite Kobarid z otroci!« Na koncu pa je zlatomašnik Ivan Blažič poudaril: »Vero lahko ohrani samo tisti, ki je v svojem življenju izkusil neskončno in brezpogojno Božjo ljubezen, tudi v uri neuspeha in slabosti.«

Poglejte si utrinke z zlate maše (FOTO: Jakob Kurinčič)

1/18