Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Znam sam!

Za vas piše:
Lucija Čakš
Objava: 22. 02. 2021 / 15:20
Oznake: Družba, Duhovnost
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 23.02.2021 / 19:02
Ustavi predvajanje Nalaganje
Znam sam!

Znam sam!

Hvala koroni, ki me je spodbudila, da sem otroke zavestno začela vzgajati za samostojnost.

FOTO: Pexels.


Bom že takoj na začetku povsem iskrena z vami: nisem prepričana, ali sem najbolj prava oseba, da bi pisala članek o pospravljanju in hišnih opravilih. Sem bolj tiste vrste gospodinja, ki najpogosteje, kadar jo prime, da bi pospravljala, sede na kavč, s knjigo v rokah, in počaka, da jo mine.

Zato marsikdaj povsem pozabim otrokom naročiti opravila ali jih prositi za pomoč. Potem pa se čudim, ko je hiša v neredu.

Spoznanje, da vsakodnevno delam kup stvari namesto otrok …

Kako nevajeni hišnih opravil so moji otroci, sem najbolj jasno spoznala lani spomladi, med prvim valom epidemije. Bili smo okuženi in zato v karanteni.

Povožena, s sicer nizko temperaturo, a z res neugodnim glavobolom, sem ležala na kavču in enostavno nisem zmogla biti ne gospodinja, ne vzgojiteljica, ne učiteljica ali novinarka, kaj šele vse našteto hkrati. Ob tem sem prišla do spoznanja, da sicer vsakodnevno delam kup stvari namesto otrok. In nam je to vsem popolnoma samoumevno.

Mamiii, kaj bo za zajtrk?

Kljub temu, da so bili otroci do takrat, ko sem zbolela, že večinoma zdravi, so kapljali v dnevno sobo, vsak s svojo željo. »Mamiiii, žejna!« je pricapljala štiriletnica, kljub temu, da točno ve, kje so kozarci in da iz pipe teče pitna voda.

»Mamiiiii, nimam spodnjic,« me je obvestil 6-letnik, ko je zjutraj pogledal iz svoje sobe. (No, če sem natančna, je rekel »Zmanjkalo mi je gat«, ampak ne vem, ali je ta stavek primeren za objavo v reviji Mavrica). Čeprav absolutno ve, da je bil cel kup sveže opranih in posušenih spodnjic na stojalu za perilo.

»Mami, kaj bo za zajtrk?« me je z neskončno samoumevnostjo vprašala 8-letnica, ki predobro ve, kje je kruh, nož in kje marmelada.

Skušala sem jih ljubeznivo spodbujati, naj čim več težav rešijo sami. A ko so še kar hodili, z vedno novimi idejami in potrebami, je nazadnje prekipelo možu. Mar ne vidijo, da je mama bolna?


FOTO: Shutterstock. Ilustracije: Miha Ha.

Kako malo je potrebno, da se otroci iz malih razvajenčkov prelevijo v uslužne pomagače

Zdelo se je, kot bi se v njihovih glavah ob tem obrnilo stikalo. Nenadoma jim je postalo jasno, da niso oni tisti, ki morajo biti postreženi, ampak jaz, oni pa strežejo. Naenkrat so mi sami od sebe prinašali odeje in kozarce vode, mi podali toplomer, da sem preverila, ali mi raste temperatura, si sami pripravljali preproste obroke in v petek celo povsem sami pripravili kosilo – z rižem, mesom in solato.

Ob tej epizodi sem spoznala, kako malo je potrebno, da se otroci iz malih razvajenčkov, ki mislijo, da jim vse pripada, prelevijo v uslužne pomagače. Potrebujejo le pravo motivacijo, jasna navodila in na koncu zahvalo.

Mlajšim je pogosto dovolj velika motivacija že to, da jim zaupamo, da nekaj zmorejo sami. Starejšim je treba včasih kaj zapakirati v kakšno zgodbo, recimo, da so astronavti sredi vesolja, ki morajo sami poskrbeti za vesoljsko postajo.

Brez jasnih navodil seveda ne bo nič, a naj nas ne zanese, da bi navodila postala »navodila«, med katerimi bi vse opravili že sami. Ob tem je potrebno tudi potrpljenje, da ne izgubimo živcev, če kdaj kaj uredijo malo po svoje, sploh, če je rezultat zadovoljiv.


FOTO: Shutterstock. Ilustracije: Miha Ha.

Glede zahvale ne bom izgubljala besed – preproste iskrene besede so dovolj, da otrok razume, da nam je njegov prispevek dragocen.

Naporno vzgajanje, ki pa se na dolgi rok zagotovo obrestuje

In tako sem se v času izolacije, ko smo res veliko časa preživeli skupaj, lotila navajanja otrok na hišna opravila. Vsak je prevzel svoj del kopalnice, za katerega čistočo skrbi, najstarejša hči je prevzela skrb za pranje perila, od svojega prvega koronskega poskusa pa so skuhali tudi že kar nekaj kosil in večerij.

Saj je bilo marsikdaj naporno, pogosto se mi je po glavi motala misel, da bi jih vse to morala naučiti že zdavnaj. In druga, še privlačnejša, da bi vse skupaj sama odpravila mnogo hitreje. A sem si vedno rekla, da se bo na dolgi rok obrestovalo.

Da se je res, sem najbolj jasno izkusila, ko sem pred kratkim ponovno zbolela in se je brez mojih navodil na nočni omarici znašel vroč čaj z medom, dnevna soba pa se je »čudežno« pospravila kar sama.

Pri možu sem preverila, če nas niso morebiti obiskali palčki. Ne, niso. Med tem ko sem spala, so vse pospravili otroci, čisto sami. Naj dodam, da se otrok naslednjič zagotovo ne bo z veseljem lotil opravila, če bomo opazili samo pomanjkljivosti.

Zato – iz srca hvala koroni, da me je spodbodla, če ne kar prisilila, da sem otroke bolj zavestno začela vzgajati za samostojnost!


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Mavrica.

Preberite še:
- Računalnik in telefon: gospodarja ali služabnika?
- Marčevska Mavrica spodbuja k prijaznosti
- Križev pot za otroke

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh