Župnijska cerkev Marije, Matere Cerkve. Foto: Ivo Žajdela

Župnija Maribor – Pobrežje je pretežno bivanjsko območje, brez nekdanje tekstilne in gradbene dejavnosti, brez nekdanjih kmetijskih površin, ki so v večini postale zazidalno območje. V župniji je večina priseljencev iz različnih območij Slovenskih goric, Haloz, Prekmurja in obmejnih hrvaških krajev.

Župnijska cerkev Marije, Matere Cerkve, pogled proti oltarju. Foto: Ivo Žajdela

Župnijska cerkev stoji ob mariborskem pokopališču

Ozemlje Mestne četrti Pobrežje se prekriva z mejami župnije. Trenutno število prebivalcev je okoli 14.000. Zaradi načrtovane novogradnje stanovanjskih blokov bo število močno naraščalo. Katoličanov naj bi bilo 8.500, nedeljnikov naštejejo različno, ker mnogi odhajajo na deželo in jih pride k maši na primer 158, poroke imajo štiri in še tri drugod, krstov je 13. Veliko imajo pogrebov, 117, nekaj tudi iz tujine, ker stoji cerkev tik ob centralnem mariborskem pokopališču, od tu župniki mestnih župnij pospremijo v večnost svoje župljane.

Pogled proti koru in novim orglam. Foto: Ivo Žajdela

Pomoč kaplanov župniku

V župniji so kar tri devetletke, a pri verouku je, kot pove župnik Stanko Praznik, porazen osip. »Mnogim so vse obšolske dejavnosti pomembnejše od verouka. Sprašujem se, kje so otroci staršev, ki smo se z njimi redno srečevali pri verouku? Smo sejali v veter ali na kamnita tla? Tako ni čudno, da je pri verouku le 57 udeležencev, prvoobhajancev 11 in birmancev 16.« Hvaležen je katehistinji Martini Dvornik in nekdanjemu kaplanu, zdaj župniku na obeh Polskavah, Marjanu Rističu, ki sta prevzela to pomembno poslanstvo. Brez kaplana na tako veliki župniji sam tega ne bi zmogel.

Župnik Stanislav Praznik. Foto: Ivo Žajdela

Sedanjo sestavo ŽPS so pomladili in osvežili

Izvolili so nov ŽPS in ŽGS, ki se vsak po svojem poslanstvu vključujeta v delo na župniji, kar je zahtevna in odgovorna naloga in pomoč župniku. Vlasta Praprotnik, tajnica ŽPS, pove, da ji je všeč, da je sedanja sestava ŽPS pomlajena in osvežena z ljudmi, ki so pripravljeni stopiti skupaj, sami poprijeti za delo ali poiskati pomoč širše v župniji. »Vsi si prizadevamo, da bi se župljani bolj odzivali na dogodke v župniji in se preko njih ne le povezali, ampak tudi bolje spoznali med seboj, si bolj zaupali, izgubili predsodke drug o drugem, skratka, se veselili drug drugega in ga spoštovali.

Zadnji veliki dogodek v župniji – posvetitev naše cerkve – je pokazal, da smo razpeli prava jadra, zaradi katerih plujemo v pravo smer pod vodilom: 'Marija, Mati Cerkve, prosi za nas.'« Doda, da je že blaženi A. M. Slomšek spoznal, da zgolj tožiti nad slabimi časi ne poboljša sveta, ampak si moramo vsi skupaj prizadevati za boljše čase. »... vsak naj stori v svojem stanu, kolikor premore, in hitro bo boljši svet. /.../ Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.«

Ministranti z župnikom Stanislavom Praznikom. Foto: Ivo Žajdela

Večina sedanjih duhovnikov smo izšli iz vrst ministrantov

Karitas že več mandatov skrbno vodi Martina Kajtna. Za pevski zbor župnik pove, da potrebuje pomladitve, saj leta prinašajo svoje ovire in so potrebne sveže moči. »Organist in pevovodja Robert Kamplet ne more ustvarjati brez pevcev. Težko je navdušiti šolarje za službo ministrantov. Menim, da so tukaj težave bolj pri starših, ki se bojijo, da bi se kdo med fanti 'okužil' in se odločil za duhovniški poklic. Če želimo v prihodnje več mladih duhovnikov, je treba ta strah pregnati in spodbuditi mlade k bližini oltarja. Večina sedanjih duhovnikov smo izšli prav iz vrst ministrantov. Vesel sem sedanjih starejših fantov, ki še vedno radi pristopijo k strežbi pri oltarju, čeprav so že študenti ali v poklicu.«

Pevski zbor Pobrežje. Foto: Ivo Žajdela

Spoštujemo se in tudi sodelujemo, kjer so potrebe

V župniji s prebivalci, ki so oddaljeni od Cerkve, ni napetosti. »Spoštujemo se in tudi sodelujemo, kjer so potrebe,« pove župnik in ob tem izpostavi zelo dobre odnose z gasilci, ki so redni sodelavci tudi pri slovesnostih, kot je velikonočna procesija, Florjanovo praznovanje in tudi druga pomoč. »Po covidu župniki ugotavljamo, da je pri bogoslužju prišlo do spremembe in upada nedeljskega obiska pri mašah. Mnogi, ne le ostareli, se zanašajo na gledanje televizijskih prenosov maše, kar za zdrave prav gotovo ni opravičljiva odsotnost. Kako slastne jedi ponujajo reklame na TV ekranih, a od tega še nihče ni bil sit! Živi Bog med nami v evharistiji je samo pri živi prisotnosti in sodelovanju občestva v cerkvi,« spomni.

Na posvetitvi cerkve 14. junija 2026 sta pela združena pevska zbora Pobrežje in Zgornja Polskava. Foto: Ivo Žajdela

Dolgo zidanje cerkve in dolga pot do njene posvetitve

Ker v župniji niso imeli primerne župnijske cerkve in prostorov za pastoralno delo (kapela na pokopališču, župnišče in veroučni prostor sta bila v nekdanji mrtvašnici), so bili prisiljeni graditi novo župnijsko središče, začeli so leta 1987 in jo dogradili leta 1995, nato so jo opremljali še vrsto let. Letos, 14. junija, so novozgrajeno cerkev posvetili in je tako tudi uradno postala župnijska cerkev Marije, Matere Cerkve na Pobrežju. Župnik Stanko Praznik je povedal, da je bila pot dograditve nove cerkve dolga, in upa, da bodo zanamci lepo skrbeli za njeno materialno in duhovno rast. »Sedanja generacija jo je zgradila in opremila, da bi prihodnje generacija lahko posvetile vso energijo njeni duhovni rasti.«

Številne duhovnike in verno občestvo je na posvetitvi cerkve 14. junija 2026 pozdravila tajnica ŽPS Vlasta Praprotnik. Foto: Ivo Žajdela

Z Božjo pomočjo in požrtvovalnostjo jim je uspelo

Sedanjemu župnijskemu občestvu daje vse priznanje za pogumno sodelovanje in vse materialne žrtve pri ustvarjanju župnijskega središča. Ob tem je dejal, da so mnogi dvomili v ta podvig, a jim je z Božjo pomočjo in požrtvovalnostjo uspelo, tudi po priprošnji blaženega škofa Antona Martina Slomška in podpori njegovega naslednika, zdaj upokojenega nadškofa dr. Franca Krambergerja s sodelavci. »Tega se pri Bogu gotovo veseli ustanovitelj župnije, prve v Sloveniji z imenom Marija, Mati Cerkve, blagopokojni škof dr. Maksimilijan Držečnik, velik častilec Marije in Slomška. Naj v njuni nebeški družbi prosi tudi za nas.«

Župnijsko cerkev Marije, Matere Cerkve je 14. junija 2026 posvetil nadškof Alojzij Cvikl. Foto: Ivo Žajdela

Nikoli nisem pomislil, da bom moral zidati cerkev

Stanko Praznik, župnik: Po desetih letih kaplanske službe, v župniji Slivnica pri Mariboru (tri leta) in župniji Sv. Martina v Velenju (sedem let) so me poslali v Maribor, leta 1981 na Pobrežje. Škofu sem izrazil pomislek, da tam ni cerkve, saj sem kot semeniščnik parkrat spremljal ravnatelja, prof. Ivana Žličarja, ki je prvi začel verouk in maše v kapeli na pokopališču. Škof me je potolažil, da še kmalu ne bo mogoče kaj graditi. Tako sem ubogal in šel. Nikoli nisem pomislil, da bom moral zidati cerkev. Kmalu po prihodu so nastopile težave s strani takratnih oblastnih struktur, kar me je spodbodlo k iskanju izhoda iz razmer, v katerih sem se znašel. Res ni prva duhovnikova naloga graditi, a v teh razmerah sem čutil, da je moja prva naloga, zagotoviti pogoje za normalno delo in življenje v župniji. Ob neki priložnosti zagovora pred organi za notranje zadeve sem izjavil, da je stanje – bivanje župnika in kaplana v bivši mrtvašnici sredi pokopališča – sramota za državo. Ob njihovem ogledu razmer na terenu, so pritrdili, da to pa res ni primerno za bivanje.

Župnik Stanislav Praznik. Foto: Ivo Žajdela

Nabralo se je 45 let, ker sredi gradnje in zadolžitev ne bi bilo pošteno do naslednika ...

Tako so se počasi začeli prvi koraki k iskanju možnosti za gradnjo novega župnijskega središča. Ni mi žal let, ki sem jih preživel na Pobrežju. Kar 14 let na pokopališču in ostala na sedanjem naslovu. Nabralo se je 45 let, ker sredi gradnje in zadolžitev ne bi bilo pošteno do naslednika, oditi in mu pustiti neporavnane dolgove. Tako so leta tekla in Bogu hvala tudi za številne kaplane, ki so mi bili zaupani v teh letih, da sem imel v njih dobro oporo in pomoč. Dolgov, razen tekočih obveznosti, ni več! Če mi je škof zaupal župnijo, sem bil dolžan delo dokončati in zato sem še tukaj. Bogu hvala za zaupanje. Mariji, Materi Cerkve hvala za varstvo in blaženemu škofa Antonu Martinu Slomška za njegovo mogočno priprošnjo pri vsem delu in brez vsake nesreče.

Župnijska cerkev Marije, Matere Cerkve. Foto: Ivo Žajdela

Domača župnija, varno pribežališče pred nerazumnimi izzivi časa

Vlasta Praprotnik, tajnica ŽPS: Živeti v skupnosti sem se naučila doma. Bili smo razširjena družina, v kateri je bil zmeraj kdo »najšibkejši člen« oziroma tisti, na katerega smo bili posebej pozorni in se mu je prilagajal življenjski ritem cele družine. A se zaradi tega ni nihče pritoževal. Že v srednji šoli sem spoznala, da življenje v skupnosti ni nujno uglašeno, niti posamezniki niso pozorni drug na drugega, ampak ravno nasprotno. Ko so tudi od mene pričakovali spremembo vrednot, v katerih sem odraščala, se je uprla tudi mama. Varno pribežališče pred nerazumnimi izzivi časa nam je vedno bila domača župnija. Bolj aktivno sem vanjo vključena zadnje desetletje, ko sem članica ŽPS in urednica župnijskega glasila Pobreški zvon. V zadnjem mandatu pa sem postala tajnica ŽPS.

Župnijska cerkev Marije, Matere Cerkve. Foto: Ivo Žajdela

Gospod mi je dal talent posluha in lepega sopranskega glasu

Klara Flac, pevka: V delo v župniji se vključujem tako, da prepevam v župnijskem zboru. Pojemo vsako nedeljo med letom, pa tudi za vse velike cerkvene praznike. Pevske vaje imamo enkrat na teden, ali pa tudi drugače, po dogovoru. Vodi nas prof. Robert Kamplet, priznani glasbeni pedagog. Program prilagajamo po koledarju cerkvenega leta: adventni čas, božični čas, postni čas, čas med letom. Glasba in prepevanje me bogatita in delata veselo. Gospod mi je dal talent posluha in lepega sopranskega glasu, zato ga moram najbolj izkoristiti v Njegovo slavljenje. V zboru smo kot družina, prijazni, veseli, veliko se medsebojno povezujemo in si zaupamo. Nemalokrat smo tudi ganjeni ob lepih besedilih prelepih pesmi. Želim si, da bi mi Bog dal še nekaj življenja, da bom še naprej lahko prepevala v Njegovo čast.

Župnijska cerkev Marije, Matere Cerkve stoji tik ob mariborskem pokopališču. Foto: Ivo Žajdela

Največ prejemnikov pomoči je upokojencev z malimi pokojninami

Martina Kajtna. Karitas: V župniji delam kot prostovoljka pri Karitas. V te velike čevlje prostovoljstva sem stopila pred skoraj dvema desetletjema. Prostovoljka sem po srcu in tudi moja služba je delo z ljudmi na njihovih domovih. Vsak dan se srečujem z družinami in posamezniki, ki so v stiski tako materialno, kot duhovno. Pri Karitas delim predvsem pakete iz zalog Evropske zveze. Pred prazniki, kot je velika noč ali božič, nam priskoči na pomoč trgovina Hofer, ki nam dovoli, da imamo v njihovi poslovalnici košaro za zbiranje. Trenutno je največ naših prejemnikov upokojencev z malimi pokojninami, priseljencev in družin z več otroki. Velik problem je pomanjkanje prostovoljcev, predvsem mladih. Biti prostovoljka Karitas je fizično včasih naporno, a kljub temu lahko rečem, da me bogati in v meni vzbuja občutek hvaležnosti, da lahko nekomu pomagam. Uporabniki pomoči prihajajo z različnimi zgodbami in stiskami. Veliko jim pomeni, če jih poslušaš. Hvala kolegici Marinki, ki mi pomaga pri tem delu, hvala župniku, da nas z duhovno držo vodi, da vztrajamo pri tem delu.

1/17