V župniji sv. Hieronima v Klani v bližini Reke torej letos ne bodo obhajali birmanske slovesnosti, poroča spletni portal index.hr. Tako je odločil župnik Kristijan Malnar, ki meni, da so birmanci premalo resni in se pomanjkljivo pripravljajo na prejem zakramenta.

Svoje župljane je o tem obvestil kar prek družbenih omrežij: pojasnil je, da se birmanci v zadnjem času ne udeležujejo več veroučnih srečanj in ne prihajajo k sveti maši, opaža pa tudi pomanjkljivo znanje in splošno neodgovornost do priprave na birmo.

»Birmanci so neresni in nezreli«

»Potem ko sem ugotovil, da letošnji birmanci zaradi drugih obveznosti in neresnosti niso sposobni sodelovati pri pripravi na prejem zakramenta svete birme in pri rednem bogoslužju, primanjkuje pa jim tudi znanja in predanosti, sem bil primoran birmansko slovesnost v naši župniji letos odložiti. Zakrament krščanske zrelosti predvideva, da je kandidat zanj resnično zrel,« je zapisal župnik in dodal, da cerkveno pravo predvideva možnost odložitve birme, če se oceni, da kandidati nanjo niso primerno pripravljeni.

Poudaril je tudi, da takšna odločitev v Cerkvi ni nič novega. V nekaterih škofijah, recimo v Splitu, zakrament svete birme podeljujejo v višjih letnikih srednje šole, prav z namenom, da bi zagotovili višjo raven osebne in duhovne zrelosti kandidatov. Preložitev birmanske slovesnosti naj bi bila po mnenju župnije za najstnike in njihove starše spodbudna: »Birmanci bi se morali v prihodnjem letu resneje posvetiti pripravi, da bi zakrament lahko prejeli skupaj z naslednjo generacijo v šolskem letu 2026/2027.«

»Modra odločitev«

Po mnenju slovenske katehistinje Jane Podjavoršek je hrvaški župnik glede na njene izkušnje sprejel modro odločitev. Tudi katehetski pravilnik pravi, da se birmancu zakrament podeli ali ne podeli v skladu s presojo kateheta, in Hrvati so glede tega odločnejši od Slovencev: »Pri nas smo v nenehnem strahu, da bomo otroke potem izgubili, vendar praksa kaže drugače. Ob strožjih pravilih otroci pripravo na zakrament jemljejo bolj zares.« 

Če ni nobenega zanimanja, nobene pripravljenosti za pripravo na zakrament, tako Podjavorškova, kako se bo otrok odločil, da bo vero živel? Namen birme je potrditev zavestne odločitve za življenje v veri. Pri krstu so se v otrokovem imenu odločili starši, zdaj pa se mora otrok odločiti sam. Poteza hrvaškega župnika je lahko v premislek Slovencem, da bomo kdaj malce odločnejši.

Če ni nobenega zanimanja, nobene pripravljenosti za pripravo na zakrament, kako se bo otrok odločil, da bo vero živel? FOTO: Tatjana Splichal (fotografija je ilustrativna)

»Odpoved birme ni pametna rešitev«

Ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki je pogosto v vlogi birmovalca, pa je odločitev hrvaškega župnika za našo spletno stran pospremil z besedami: »Treba je iskati rešitve ob pravem času, odpoved birme kot take pa ni pametna rešitev.« Prej se je treba srečati s starši, se z njimi pogovoriti, natančno predstaviti merila za prejem zakramenta svete birme, in škof je trdno prepričan, da če se vse skupaj razloži na pravi način, bodo starši razumeli. Na srečanje je dobro povabiti tudi botre, pa tudi mlade, birmance.

»Vsi ne bodo vedno idealno izpolnjevali pogojev, toda zaupati moramo, da pri zakramentih naredimo vse, kar je v naši moči, da se potrudimo ter pripravimo mlade in družine, hkrati pa moramo zaupati v moč Božjega delovanja,« je prepričan škof Jamnik. Rešitve, kot je nenadna odpoved, lahko pomenijo tudi šibkost duhovnika, ki prej ni znal poiskati prave rešitve, in s tem se stvari še bolj zapletejo.

Vedno se moramo vprašati, kakšne sadove bo prinesla naša odločitev.

Mladi so občutljivi in če jim neko stvar na tak način odpovemo, to ne more roditi duhovnih sadov. V tem obdobju moramo biti potrpežljivi v svojem ravnanju in mladih ne odvrniti, da bi stopili po poti evangelija. Lahko se le vprašamo, kakšne sadove bo rodila vsaka naša odločitev. Takšno ravnanje ni evangeljsko, meni.

Seveda je treba postaviti merila, toda škof Jamnik je prepričan, da reševanje težav prek elektronske pošte ali družbenih omrežij ne more biti učinkovito: veliko več je mogoče rešiti s pogovorom tako s starši in botri kot tudi z mladimi. Tovrstne zaplete je treba reševati posamično in se vedno vprašati, kakšne sadove bo prinesla naša odločitev.