»Čemu besede, ki ne fiksirajo podobe sveta, da bi se prilegala meri našega razumevanja in obvladovanja? Čemu poezija? Hölderlinovo vprašanje nima odgovora, ker je samo svoj odgovor: resničnost je namreč vprašanje, je evidentna skrivnost in poezija je pričevanje o njej. Brez resničnosti pa se človek zaduši. Hermetizem poezije, kakršna je Ungarettijeva, ni zapletanje jezika, temveč razpletanje racionalističnih vozlov, v katere je ujeta pragmatična zavest. Je fina, živa tkanina vsakdanjosti in neskončnosti; resničnost ni ujeta vanjo, temveč se skozi besedne vzorce kot skozi okna pobliskava njena temna neizmernost. A to se ne dogaja »tam«, v breztežni abstraktnosti literarnega »nekje«, temveč v najbolj neizprosnem tu, kjer je vse. Vse kot bolečina: »V srcu ne manjka noben križ.« Nič hermetičnega, nič literarnega ni v tem, da ti umre brat; ali da zatisne »oči, pijane od čudenja«, neki »blagoglasni deček«, ki »je dvigal roki kakor krila« in je bil tvoj sin. »Brezbarvna smrt« je vedno tu; a še bolj neizrekljiva sije v presežku bolečine »božja zvezda, utelešena v človeško noč« (urednik Brane Senegačnik).

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.