»‘Ker nismo brez časa in kolikor bolj je poezija lirična, to je, kolikor bolj časovna in osebna je, toliko močneje nas bo nagovorila.’ V tej opredelitvi, ki nehote vzpostavlja razlikovanje med kulturnopolitičnim in družbenim časom na eni strani ter osebnim časom na drugi, prihaja na plano veličina Carranzovega pesniškega genija. Kot bi mu to narekoval verz iz Pridigarja (Prd 1,9), ki pravi, da pod soncem ni nič novega, se namreč pesnik ni ujel v avantgardno hermetično pesniško invencijo. Nasprotno. Sloge, ki se jim je čutil blizu, je sintetiziral in jih uporabil za to, da je v času svojega življenja s pesmimi kot z modrimi žeblji fiksiral globoko osebna in s tem človeška občutja. S pesmimi, ki niso bile pisane s črnilom, temveč s krvjo, ali bolje, s sokom, ki ga je črpal iz kolumbijske zemlje in iz tokov literarnega izročila, katerega del je postal« (prevajalec Janez Žumer).

»Takšna je pokrajina Eduarda Carranze: v njej pesniško cvetijo jasmini, gvajave, vodovja rek in časa, fantazme oblakov, neštete oblike modrine in melanholije« (urednik Brane Senegačnik).

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga v letu 2026 sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Odlomek iz knjige:

In tisti oblaki, ki že so bili,

že, popolna poezija,

belo besedje neba;

in tisti oblaki.

Bile so me oči, nič več.

In prstan neba

nad poslednjimi drevesi

 mi je ozarjal bit sveta.