Osmrtnice

Mašo in pogrebno slovesnost je na Žalah v Ljubljani vodil ljubljanski nadškof dr. Anton Stres. Nadškof Stres je povedal: »Ob evangeljskih blagrih obstaja še eden posebno zgovoren in pomemben: Blagor mrtvim, kateri umrjejo v Gospodu (Raz 14,13). Verjamemo in upamo, da se je ta blagor uresničil tudi za rajnega Vinka Klančarja. Umrl je v Gospodu, ker se je z zaobljubami zavezal, da bo živel po vrednotah blagrov, ki jih je Jezus oznanjal v svojem govoru na gori. Umrl je v Gospodu, ker je umrl v njegovi službi kot duhovnik in misijonar, član Misijonske družbe. /.../ Umrl je v Gospodu, ker je umrl v veri, zaupanju in prijateljstvu z njim. Naj to prijateljstvo uživa vso večnost!«

Vinko je dotrpel in umrl v Kliničnem centru v Ljubljani v torek, 8. marca, rodil pa se je 25. maja 1931 v vasi Rodine v župniji Trebnje. Bil je prvi izmed sedmih otrok. Iz družine njegovega očeta so izšli kar trije duhovni poklici: stric Polde je bil župnik v Kranjski Gori, stric Lojze misijonski brat laik v MD, teta z redovnim imenom Kerubina šolska sestra. Osnovno šolo je obiskoval od leta 1937 do 1944 v nemški vasi Dol, a je zaradi vojne ni mogel dokončati. Od l. 1947 do 1950 je obiskoval 1. in 2. razred (nižje) gimnazije v Novem mestu, tretji v Trebnjem, četrti in peti razred v letih od 1951 do 1954 pa v Stični. Po odsluženem vojaškem roku je nadaljeval gimnazijo na Šalati v Zagrebu v šolskem letu 1957/1958. V Misijonsko družbo je vstopil leta 1958, večne zaobljube je naredil leta 1964. Po noviciatu v Beogradu je v letih 1959–1962 študiral teologijo na zagrebški, v letih 1962–1965 pa na ljubljanski teološki fakulteti. Mašniško posvečenje mu je podelil nadškof dr. Jožef Pogačnik v ljubljanski stolnici 29. junija 1964. Najprej je deloval kot kaplan pri Sv. Jožefu nad Celjem, nato je živel in deloval še v drugih hišah slovenske province: na Mirenskem gradu, v Beo¬gradu, v Šmartnem ob Savi, v Šentjakobu ob Savi, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu in v Ljubljani. Dve leti je bil župnijski upravitelj na Ovsišah, nekaj časa hišni duhovnik pri usmiljenkah na Raki. Predvsem pa se je posvečal ljudskim misijonom in drugi pomoči na župnijah vodil je duhovne vaje za redovnice in laike ter deloval kot spovednik. Vernike je nagovarjal domače, preprosto, ljudsko. Zaradi napredujoče sladkorne bolezni je moral polagoma opustiti lepo in zahtevno delo. Kot bolnik je nekaj let preživel na Mirenskem gradu, od decembra 2006 pa v provincialni hiši na Maistrovi 2 v Ljubljani. Tu je rad zahajal v cerkev Srca Jezusovega ob urah, ko drugih ni bilo v cerkvi, ter dolgo molil. Rad se je ustavil pri grobu častitljivega božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca, odkar počiva v omenjeni cerkvi. Zavedal se je, da se mu življenje počasi izteka. Mislil je na smrt in se nanjo pripravljal. Še v nedeljo, 20. februarja, je šel v cerkev, a ni dolgo zdržal. To nedeljo je prosil za bolniško maziljenje in spoved. Predstojnika je prosil, naj v njegovem imenu sobrate in druge prosi odpuščanja, če jih je kdaj prizadel ali ni bil do njih dovolj dober. Ko je že ležal v bolnišnici, je povedal, da bi rad več molil, a ne more. V torek, 8. marca, se je končalo njegovo trpljenje.

Življenje je trudno končalo svoj boj. Odšla je, nam pa je pustila bogastvo svojega dela in blage spomine na skupna leta v Ivančni Gorici. Za vse lepo in dobro, kar nam je naša Elica dala, smo Ivančani zelo hvaležni. Za zadnji počitek si je zaželela svoj rojstni kraj, svojo domačo zemljo, ki jo je vedno ljubila in spoštovala. Naj mirno počiva v njej.

Rodila se je pred 67 leti v Slovenskih Konjicah. Doštudirala je v Ljubljani kot višja medicinska sestra. Prvo službo je nastopila v UKC Ljubljana, po nekaj letih pa se je s svojo družino priselila v Ivančno Gorico, kjer se je zaposlila v zdravstvenem domu. Več desetletij je delala kot patronažna medicinska sestra, največ na območju Suhe krajine. Njen čut za preprostega kmečkega človeka se je iz leta v leto krepil. Znala je prisluhniti vsem generacijam, zato smo jo imeli vsi zelo radi. Cenila je znanje, natančnost, strokovnost, umetnost in se ves čas izobraževala. Bila je ugledna članica stanovskih organizacij. Njen žar za prostovoljno delo je bil posebno po upokojitvi neizmeren. Svoje znanje iz medicine je nesebično uporabljala kot članica ekipe za paliativno oskrbo bolnikov društva Hospic. Bila je soustanoviteljica in ves čas tajnica župnijske Karitas, članica ŽPS, pevka v mešanem cerkvenem zboru, članica in predavateljica na univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ivančni Gorici. Za svoje življenje med nami si je izbrala pot ponižnosti, služenja in darovanja za bližnjega. Živela je evangelij v vsakdanjem življenju, sprejemala vse kot božji dar, služila z veseljem, verovala v božjo dobroto in ljubezen. Našla je trdno oporo v Bogu in ljubezni do bližnjega ter tako imela odprte roke in srce za bolne, uboge, pomoči potrebne. Po svojem karitativnem delu in pričevanju za evangelij življenja je mnogim ljudem pokazala pot upanja.

Telesno je bil šibak, a duhovno je ostal svež do pozne starosti. Veselil se je obiskov svojih najbližjih. Sin in snaha sta mu v bolezni lepo stregla. Bil je potrpežljiv bolnik, hvaležen za vse. Zadnji mesec pred smrtjo je moral v celjsko bolnišnico. V sredo, 16. februarja, je ob navzočnosti snahe, ki je prišla na obisk, zatisnil oči in se preselil v večno domovino. Naj mu bo Gospod plačnik za vse dobro!

Pokojni se je rodil 25. oktobra 1923 v vasici Cerovec. V družini so bili trije fantje in dekle. Razgibana pokrajina je bila težavna, vendar so zemljo skrbno obdelovali. Živeli so skromno. Redna večerna molitev in obisk nedeljske maše so jim prinašali božji blagoslov. Pričela se je druga svetovna vojna. Najstarejšega sina je nemški okupator poslal na rusko fronto, kjer je padel. Martin pa je bil z nemškimi oddelki poslan do Afrike. Tam so bili hudi boji. Martin se je z gorečo molitvijo priporočal Bogu in Mariji za rešitev iz vojnega pekla. Zaobljubil se je, da bo vsako leto romal k Mariji na Kalobje, če ostane živ. Njegova molitev je bila uslišana. Srečno je prestal vse nevarnosti. Angleži so ga ujeli in ga poslali v Ameriko. Domov se je vrnil po dobrih štirih letih, leta 1947. Zaobljubo iz težkih časov je izpolnjeval vztrajno in z veliko hvaležnostjo. Vojne grozote in ujetništvo so njegovo vero in zaupanje v božjo in Marijino pomoč še okrepile. Doma so ga čakali starši in domača zemlja. Komaj je dobro zastavil delo, so ga vpoklicali k vojakom. Po vojaščini ga je doma čakala mama in najmlajša sestra. Z veliko vnemo se je lotil dela. Bil je napreden gospodar. Uvajal je nove pridobitve. Z delom in nasveti je pomagal tudi sosedom. Bil je pobudnik za napeljavo elektrike in pri gradnji cest v domači vasi in šmarski okolici. Mlajši brat in sestra sta odšla od doma, zato je tudi on iskal nevesto za gospodinjo. Našel jo je v domači župniji. Pridna in dobra je bila. V družini je vladala sloga in ljubezen. Rodi¬li so se jima štirje sinovi. Vzgojila sta jih v pridne in poštene fante. Doma je ostal najmlajši sin France. Martin je bil zelo vesel, ko so se rodili vnuki in ga radi obiskovali. Prišla je nova življenjska preizkušnja, zbolela je žena in po daljši bolezni tudi umrla. Izguba ljubljene žene ga je globoko prizadela, vendar ne strla. Zaupal je v božjo in Marijino pomoč. Telesne moči so popuščale, noge ga niso več dobro ubogale. Posadili so ga na invalidski voziček, da je zunaj pred domačo hišo gledal svojo zemljo, ki jo je prej s tako ljubeznijo obdeloval.

Čutimo dolžnost velike zahvale vsem, ki ste nam v najtežjih trenutkih stali ob strani, nas bodrili in nam pomagali. Srčna zahvala vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za vso nudeno pomoč, za izraze sožalja, darovano cvetje, sveče in darove za sv. maše. Hvala osebju ZD Ajdovščina, patronažni službi, posebno sestri Barbari, osebju intenzivnega oddelka in oddelka 5b Splošne bolnišnice Šempeter. Zahvaljujemo se g. župniku Jožetu Ličnu, ki je opravil pogrebni sv. maši ter nas lepo nagovoril. Hvala domačemu cerkvenemu zboru za petje pri maši. Iskrena hvala lovski družini Hubelj, katere član je bil naš tata, za organiziran lovski pogreb, g. Primožu za sočuten govor, pevcem LPZ Zlatorog iz Vipave, vsem praporščakom sosednjih LD ter praporščakoma Čebelarskega društva Ajdovščina ter ZB Lokavec. Hvala tudi pogrebni službi pri KSD Ajdovščina za opravljene storitve. Vsem in vsakemu posebej še enkrat naša iskrena zahvala.

Žalujoči hčerki Rožica in Majda z družinama

Pogrebna sveta maša bo v sredo, 23. februarja, ob 15. uri v podružnični cerkvi sv. Roka v Gornjih Sušicah pri Dolenjskih Toplicah. Takoj po maši bo pogreb na pokopališču ob cerkvi. Do srede do 13. ure bo pokojnica ležala v mrliški vežici v Dolenjskih Toplicah, uro pred pogrebom pa v podružnični cerkvi sv. Roka v Gornjih Sušicah.

V lepem zimskem popoldnevu, ko je sonce še božalo obronke roških gozdov, smo se v sredo, 23. februarja, v Zgornjih Sušicah v župniji Toplice poslovili od Marije Gril. Na njeno zadnjo zemeljsko pot so jo poleg sina, duhovnika in dolgolet­nega urednika Družine ter sedanjega ekonoma novomeške škofije Janeza Grila, pospremili novomeški škof Andrej Glavan, čez 50 duhovnikov, ve­liko sorodnikov in topliških faranov ter množice Janezovih prijateljev iz vse Slovenije. Pred pogrebom je v podružnični cerkvi mašo zadušnico daroval škof Glavan. V homiliji je škof poudaril: »Mati je ena sama in resnično Božji dar. Po njej je vsak človek poklican v življenje in v neizmernost Božje ustvarjalne moči. Materina ljubezen je v večini primerov edina, ki je zagotovljena vsakemu človeku. Zato je slovo od matere vedno težko. Bolečino slovesa olajšata le vera in upanje prihodnje nesmrtnosti, da se s smrtjo življenje le spremeni, ne pa uniči, vera v vnovično snidenje. Seme mora v zemljo, če naj obrodi sad, je zakon vsega živega stvarstva, tudi za človeka. V tej veri in upanju je živela, delala tudi pokojna mama Marija.« Rodila se je 28. maja 1924 v Dolnjih Sušicah v verni kmečki Gradišarjevi družini. Bila je tretji od sedmih otrok. Po končani šoli je kot mlado de­kle pomagala na domači kmetiji in od blizu doživljala grozote druge svetovne vojne in revolucije, katere žrtve so postali tudi njen stric, starejši brat in drugi sorodniki. Leta 1946 se je poročila s Francetom Grilom k Rajnerjevim v Bušinec, potem ko se je mož pravzaprav­ čudež­no rešil. Na veliki kmetiji sta si ustvarila družino. V lepem zakonu so se ji­ma rodili štirje otroci. Ob težkem kmečkem delu in ob hudih preizkuš­njah in krivicah, ki so jih doživljali verni kmečki ljudje po vojni, je pokoj­na mama s svojim zgledom žive vere in nesebične ljubezni znala ustvariti prijazno družinsko ozračje. »Ko ji je sin Janez zaupal, da se je odločil za duhovniški poklic,« je poudaril škof, »se je te odločitve kot krščanska in globoko verna mati silno razveselila. Potem ga je vsa leta, tako v času študija in bogoslovja kot tudi po novi maši in pri duhovniškem de­lu in odgovornih službah, podpirala z molitvijo in ljubeznijo. Z enako ljubeznijo je spremljala tudi druge tri otroke, ko so odraščali, se šolali in priprav­ljali na samostojno življenje. Ko so si ustvarili nove domove in družine, je z njimi delila njihovo veselje in skrbi.« Po smrti moža leta 1993 je svoje moči posvetila sinovi družini na kmetiji, pomagala pri vsakdanjih delih, predvsem pa veliko molila. »Hvala Bo­gu, da lahko pomagam in molim,« je imela navado reči. Zadnja leta, ko so jo počasi zapuščale moči, je bilo sploh glavno opravilo molitev. Veselila se je prvih petkov, ko jo je obiskal gospod kaplan z Jezusovim Rešnjim telesom. Zaupala je Jezusovim besedam:­ »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.« V zadnjem času pa je vedno bolj ugašala. Slabosti, pljučnice so se kar vrstile, a vsakokrat se je vrnila iz bolnišnice z novo voljo. Med zadnjim bivanjem v bolnišnici, ko se je zdelo, da si bo zopet opomogla, pa je mirno in spokojno odšla. Tako, kot je imela navado reči: »Na svetu smo, dokler smo. Ko me bo Bog poklical, bom pa šla, saj sem vedno pripravljena.« Gospod škof je takole sklenil homilijo: »Dragi domači! Čeprav v žalosti, se Bogu zahvalite za vse, kar vam je dala, za življenje, ljubezen in za največjo doto – vero. Hvaležni bodite, da ste jo imeli 87 let. Pa tudi zdaj je niste izgubili. Čaka vas. Skupaj z očetom bosta bedela nad vami s svojo pri­prošnjo, nad vašimi stiskami in veselimi urami, predvsem pa, da bi se jima vsi pridružili. Bolečino izgube naj vam blaži zavest, da ste vsi zanjo vzorno skrbeli. Morebitne dolgove do nje pa preplačajte z molitvami in darovanjem dobrih del in maš zanjo.« Tako kot Grilova mama odhajajo mnoge slovenske duhovniške matere druga za drugo k Očetu domov. Toda, kdo jih bo nadomestil v molitvah in žrtvah za nove duhovne poklice, odprtosti do življenja in pripravljenosti darovati svoje otroke, da vstopijo v Gospodove vrste? – Mama Marija je odšla v večno veliko noč. Naj iz nebes izprosi novomeški škofiji in našemu narodu plemenite družine in nove duhovne poklice!

Zahvaljujemo se vsem: vsem, ki ste jo poznali in bili njeni prijatelji in sodelavci; vsem, ki ste ji v težkih trenutkih stali ob strani in ji stregli na kakršenkoli način, posebno ge. Nurki za njeno dolgoletno nesebično pomoč osebju doma starejših v Trnovem zdravstvenemu osebju, posebno v Bolnici Petra Držaja, ki ste ji lajšali zadnje dni življenja; pogrebni službi Žale v Ljubljani; Navčku; duhovnikoma za lepo opravljeno sveto mašo in pogrebni obred; vsem pevcem pri cerkvenem zboru in zboru Consorcium musicum, ki ste bili njeni dolgoletni prijatelji; vsem pevcem za lepo petje ob pogrebu in sveti maši; nam neznanim prijateljem, ki ste jo imeli radi nam neznanim dobrotnikom, ki ste ji na kakršenkoli način pomagali. Vsem in vsakemu posebej še enkrat iskrena hvala.

Sorodniki

se zahvaljujemo vsem, ki ste mu v času njegovega življenja, zlasti v času težke bolezni stali ob strani ter mu kakorkoli pomagali in zanj molili. Prav tako hvala vsem, ki ste se od njega poslovili na njegovi zadnji poti v Gorici, Nabrežini in Šturjah na pogrebni maši. Hvala za vse darovane maše in darove v dobre namene, kajti Bogomil je vse daroval za ljudi, potrebne pomoči, tudi če ni imel za svoje lastne potrebe. Hvala vsem in naj vam Bog povrne. Dragi Bogomil, počivaj v miru in nasvidenje nad zvezdami ...

Vsi Brecljevi sorodniki iz Žapuž, Bolzana in Devina

Vsem, ki ste ga spoštovali, obiskovali, zanj v zadnjih dneh molili in ga v velikem številu pospremili na zadnji poti iskrena hvala. Hvala gospodu župniku Mateju Kobalu za iskreno pridigo in MePZ Angelski spev pod vodstvom Katarine Vidmar za lepo petje. Pokojni se je v svojih 92. letih življenja prepustil volji nebeškega Očeta in vztrajal v vseh življenjskih preizkušnjah. Ko mu je natanko pred 40. leti Bog k sebi poklical ženo - našo mamo, je moč črpal iz svete evharistije. Nas otroke je vzgajal v veri, upanju in ljubezni. Naj mirno počiva v Očetovem naročju.

Hvaležni otroci: Rado, Nada, Edo, Cilka, Marija in Ivica z družinami