Osmrtnice

Hvala vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, Čebelarskemu društvu Tolmin, kolektivu Telekom Slovenije in Društvu podvodnih dejavnosti Tolmin, ki ste nam izrekli pisno ali ustno sožalje, darovali za misijone, cvetje, sveče in za svete maše. Posebna zahvala sosedu Metodu Fonu in Ljubi Konec za velikodušno pomoč v najtežjih trenutkih. Iskrena zahvala duhovniku Damjanu Bajcu za darovano sveto mašo. Hvala Metodu Fonu in čebelarju Robertu Rusiču za poslovilne besede in cerkvenemu pevskemu zboru pod vodstvom Erike Bizjak za zelo lepo petje in vsem, ki ste ga v velikem številu pospremili na zadnji poti.

žena Štefka, sinovi Bojan, Marko in Aleš z družino, brat Toni in sestra Marija z družinama

Vsi njegovi

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali in se v tako velikem številu poslovili od njega. Posebna hvala generalnemu vikarju prelatu Antonu Slabetu, župniku g. Selanu in ostalim duhovnikom za lepo opravljeno pogrebno slovesnost. Hvala tudi dr. Andreju Šubicu za dolgoletno skrb za njegovo zdravje in vsem, ki ste mu v njegovem skromnem življenju kakorkoli pomagali ter našli zanj toplo besedo.

Naj počiva v miru!

Obiskovalci svete božje njive župnije Sv. Miklavž pri Ormožu so lahko že nekaj let z neke vrste hrepenenjem po nebesih gledali že postavljen nagrobnik. Izdelan je v obliki križa, na sredini je podoba od mrtvih Vstalega, na levi monogram MARIA, na desni pa Alfa in Omega. Napis na njem: »Tu čaka Vstajenja in polnost Življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj.« Besedi »Vstajenje« in »Življenje« sta zapisani z veliko začetnico, znamenje, da označujeta Kristusa. Na dan pogreba, v petek, 10. septembra, je Alojz Sok, župan ormoške mestne občine, stoječ ob nagrobniku, povedal: »Stanko Janežič je naš velikan!« Postavil ga je v vrsto Ksaverja Meška, dr. Stanka Cajnkarja, akademika prelata dr. Antona Trstenjaka. Stanko Janežič se je rodil 4. avgusta 1920 na Pavlovskem Vrhu, župnija Sv. Miklavž pri Ormožu, kot zadnji, štirinajsti otrok svojih staršev. Sprejem v Malo semenišče v Mariboru in šolanje na klasični gimnaziji prav tam mu je omogočil stric, očetov brat, stolni kanonik Rudolf Janežič (1870–1955). Po maturi leta 1940 se je Stanko vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. V študijskem letu 1940/41 nas je v prvem letniku bilo osemnajst. Od teh nas je šest prejelo zakrament mašniškega posvečenja: Janez Belej, Janez Eljaš, Ivan Ifko, Stanko Janežič, Franc Zagoršek in podpisani (iz tega letnika bi izšlo več novomašnikov, če ne bi bila izbruhnila druga svetovna vojna). Ob vdoru Nemcev v Maribor na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, nekateri bogoslovci niso več nadaljevali bogoslovnega študija, drugi, se pravi štajerski, so študirali na Teološki fakulteti v Ljubljani, prekmurski pa na Visoki bogoslovni šoli v Sombotelu. Papež Pij XII. je Stanku Janežiču in nekaterim drugim omogočil, da so lahko teologijo študirali v Rimu. Stanko je študiral na Papeškem vzhodnem inštitutu. Disertacijo o ruski duhovnosti »starca« in svetnika Tihona Zadonskega je napisal v štirih jezikih: v slovenskem, ruskem, francoskem in italijanskem, pod vodstvom prof. dr. Tomáša Špidlíka (1919–2010). Naslov v italijanščini: Imitazione di Cristo secondo Tihon Zadonski (1962). V duhovnika je bil Stanko posvečen 17. junija 1945 v Zermanu (škofija Treviso). Njegove prve dušnopastirske službe so bile na Tržaškem: Prosek, Kontovel, Mačkovlje, Sv. Vincencij – v Trstu, katehet na raznih osnovnih in nižjih srednjih šolah tam je bil devet let tudi škofov vikar. Po vrnitvi v domovino je bil leto dni stolni vikar v Mariboru (1969–1970), nato tri leta spiritual v Slomškovem dijaškem semenišču, profesor na Teološki fakulteti Ljubljana – oddelek Maribor, rektor bogoslovja v Mariboru. Do upokojitve (1996) je predaval osnovno bogoslovje, zlasti ekumensko teologijo. Od leta 1970 je kot najbolj dejaven član Slovenskega ekumenskega sveta (SES) urejal revijo V edinosti, kot nadaljevanje revije Kraljestvo božje oživil je revijo Dom in svet, revijo Mladiko z imenom Nova mladika ustanovil je Slomškovo založbo in bil njen prvi urednik. Njegova bibliografija (v COBISSU) je zelo obširna, saj šteje prek 460 enot. To so predvsem znanstveni članki v Bogoslovnem vestniku, strokovni članki v reviji V edinosti, v Novi mladiki, Znamenju, Božjem okolju, Mohorjevem koledarju, v obnovljenem Domu in svetu. Pomembna so njegova dela, ki so izšla v samostojnih publikacijah (knjigah): Vzhodni bratje (1961), nato že omenjena njegova disertacija (1962), Radost življenja (1966), Edinost med brati (1969), Eno v Kristusu (1975), Ekumenski leksikon (1986), Slomšek in naš čas (1992), Ekumenizem ruske Cerkve (1994), Poti cerkvene edinosti (1998), Ruski starec Tihon Zadonskij (2000), Za polnost življenja (2001), Ekumenizem (2003), Ekumenski dialog (2006), Slava Bogu – mir ljudem (2007), Med zemljo in nebom (2010). Poleg teh je izdal še devetnajst pesniških zbirk, enajst knjig proze in štiri knjige pesmi v prozi. Zadnja leta ga je načela huda bolezen. Kljub temu je bil dejaven. Vodil je seje SES, maševal (še predzadnji dan svojega zemeljskega življenja). Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra, ob 12.30 je v njegovi sobi na Slomškovem trgu 20 v Mariboru nehalo utripati njegovo srce. Pogreb je v njegovi rojstni župniji Sv. Miklavž pri Ormožu vodil nadškof-koadjutor dr. Marjan Turšek ob naslovnem škofu dr. Jožefu Smeju in murskosoboškem škofu dr. Petru Štumpfu, ob številnih duhovnikih, bogoslovcih, šolskih sestrah in množici vernega ljudstva. Pogreba se je udeležil tudi Geza Erniša, škof Evangeličanske cerkve. Beograjski nadškof mag. Stanislav Hočevar je poslal sožalni telegram. »Vsaka resnična pesem, pa naj se pesnik tega zaveda ali ne, izhaja iz Absolutnega in se vrača vanj,« je v 12. Janežičevi pesniški zbirki zapisal podpisani. V tej zbirki je namreč Janežičeva pesem s kratkim naslovom »SI«: »Si in si bil in boš…/ O Bog, Skrivnost vseh skrivnosti,/ Lepota vseh lepot… /Si in si bil in boš,/ in mi vsi s teboj, /zdaj in na vekomaj.«

se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, znancem in nekdanjim sodelavcem, ki ste se v tako velikem številu prišli še zadnjič poslovit od njega in ste ga pospremili na njegovi zadnji poti. Hvala vsem za izrečeno sožalje ter besede tolažbe, za podarjeno cvetje, maše, darove v dobrodelne namene in morje lučk, ki bodo osvetljevale njegov poslednji dom. Posebna hvala g. župniku Antonu Gnidovcu za lepo opravljen pogrebni obred in čutne poslovilne besede. Posebna zahvala izjemnim sosedom, ki ste ga obiskovali in nam v teh težkih trenutkih stojite ob strani. Hvala vsem, ki se ga spominjate v molitvi. Iskrena zahvala prof. dr. Mirku Omejcu, zravniku Zdravku Štoru, zdravnici Jožici Boldan in sestri Karmen. Hvala vsem, ki ste zanj našli prijazno besedo in ki ste ga imeli radi.

Žalujoči: žena Fani ter hčerki Francka in Helena z družinama

Rodil se je 11. marca 1912 v vasi Dolnje Poljane 6 v župniji Velike Lašče. Bil je iz prvega očetovega zakona. Imel je sestro dvojčico. Babica je menila, da je novorojeni deček mrtev, zato ga je položila pod mizo. Oče pa je opazil, da se deček premika. Tako je bil Jože deležen prve oskrbe in ostal pri življenju. Ker je bil oče čuvaj na železnici in je službo opravljal v različnih krajih, se je moral večkrat seliti skupaj z družino. Tako je Jože obiskoval šolo na različnih koncih. Leta 1936 je odšel h kartuzijanom v Pleterje, kjer se je uvajal v njihovo življenje. Pred drugo svetovno vojno je moral k vojakom, po razpadu Jugoslavije se je vrnil v Pleterje, kjer je dočakal konec vojne. Želel je postati duhovnik, a se mu v samostanu ta želja ni uresničila. Leta 1952 ga je ljubljanski škof Anton Vovk poslal na Reko, kjer je dokončal gimnazijo in maturiral. Sprejet je bil v ljubljansko bogoslovje in študiral teologijo. V semenišču pa so mu povedali, da ne bo mogel biti posvečen v duhovnika, zato se je vrnil v Pleterje živel je v samostanu kot gost in opravljal različna dela. V njem pa je gorela želja, da bi prišel do cilja in postal duhovnik. Poznal je tedanjega vizitatorja jugoslovanske province Misijonske družbe Franca Jereba. Leta 1967 se je obrnil nanj s prošnjo, da ga sprejme k lazaristom. Prišel je do želenega cilja in prejel mašniško posvečenje 24. januarja 1968 v nadškofijski kapeli v Ljubljani. Jože Košir je največ let deloval kot hišni duhovnik pri sestrah usmiljenkah na Raki in nato v Mengšu, nekaj let pa kot bolniški duhovnik v psihiatrični bolnišnici v Zagrebu. Jože v svojem življenju ni naredil velikih del, zanimivih za javnost. Živel je tiho in skromno. Zvesto je služil bolnikom v Zagrebu, jih obiskoval po oddelkih in jim delil zakramente ter maševal zanje v bolniški kapeli. Enako je bil na voljo sestram na Raki in v Mengšu. Tako je izpolnil nalogo, ki mu jo je Bog zaupal.

Zahvaljujemo se vsem dobrim ljudem, ki so nam v tem času stali ob strani, še posebej: nadškofu mons. Antonu Stresu in duhovnikom, zlasti g. Miheliču in g. Kralju; osebni zdravnici, patronažnim sestram in negovalkam; cerkvenim pevcem; vsem tistim, ki so naši mami izkazali spoštovanje s kropljenjem in molitvijo, nam svojcem pa nudili pomoč in delili z nami čas in vsebino slovesa.

Sinova Franc in Anton, hčerke Marica, Zinka, Nežka, Francka in Jožica, vnuki in pravnuki

P. Lojze Kovačič, jezuit in kaplan v župniji Ljubljana - Sv. Jakob, se je 25. junija, na dan državnosti, po kosilu odpravil na obisk v Borovnico. V vasi Pako je ob železniškem podvozu pustil avto in se peš odpravil po poti, ki zavije v grič. Precej strma pot. Mimogrede je pozdravil neznano gospo, ki je bila na vrtu pred hišo. Po nekaj korakih pa se je nenadoma zgrudil na tla, vstal, padel še enkrat in pri padcu vznak izdihnil pred hišno številko 14. Hitra pomoč ni pomagala in zdravnik je ugotovil »nenadno srčno smrt«. P. Lojze se je tako vzpel na svojo Kalvarijo, trikrat padel in končal ob štirinajsti postaji svojega življenjskega romanja.

Rodil se je 5. februarja 1951 v Delnicah na Hrvaškem v družini štirih bratov in ene sestre. Brat Stanislav je župnik in dekan v Delnicah in je bil ob krsti svojega brata skupaj z obema bratoma in sestro. P. Lojze je osnovno šolo obiskoval v Delnicah in v Lokvah v Gorskem Kotarju, od tretjega razreda naprej pa v Renčah pri Novi Gorici, kamor se je družina preselila. Po osnovni šoli je bil v malem semenišču, ki so ga v Dubrovniku vodili jezuiti. V jezuitski noviciat v Mariboru je vstopil 14. septembra 1968. Filozofijo in teologijo je študiral in končal na Teološki fakulteti v Ljubljani, mašniško posvečenje pa mu je v draveljski cerkvi podelil nadškof Jožef Pogačnik 14. aprila 1979. Na ljubljanski Teološki fakulteti je naredil magisterij in doktorat iz nauka o Cerkvi (ekleziologija). Kot arhivar slovenske province Družbe Jezusove je raziskoval zgodovino jezuitskega reda, bil je kaplan v Borovnici, od leta 1984 pa v župniji Ljubljana - Sv. Jakob. O svojem poklicu je zapisal: »Duhovni poklic sem prvikrat začutil že zelo zgodaj, namreč na začetku osnovne šole, ob zgledu brata, ki je bil takrat že v semenišču. Brat je pripovedoval o svojem življenju v semenišču. Takrat sem začutil, da bi bilo takšno življenje in takšno delo tudi za mene. Bil sem ministrant in ob zgledu domačega duhovnika se je moja začetna želja utrjevala. Domači župnik me je ob diapozitivih o misijonarjih navdušil za delo v takšnih pokrajinah. Pri jezuitih me je predvsem navdušila njihova misijonska dejavnost.« Pogrebno bogoslužje s sveto mašo je 2. julija vodil škof Anton Jamnik. Verniki so napolnili cerkev vseh svetih na Žalah. Pel je župnijski zbor sv. Jakoba, sodelovala je večja skupina ministrantov iste župnije, od priljubljenega duhovnika so se z govori poslovili župnik p. Jože Kokalj, predstavnik župnijskega občestva prof. Darko Gorenc in predstavnica diakonije s. Darja Koželj MS. Župnijsko občestvo je nenadni odhod priljubljenega duhovnika in zvestega obiskovalca bolnikov globoko presunil. G. škof Anton Jamnik je omenil pokojnikovo novomašno geslo: »Nič ni ta, ki sadi, nič ni ta, ki zaliva, ampak ta, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7). Poudaril je njegovo skromnost, skrito navzočnost in duhovno bližino do tistih, s katerimi se je srečeval. Omenil je misel Dostojevskega iz Bratov Karamazovih, da bomo nekoč vsi – z roko v roki – pri Bogu … in večni mir bo. Provincial p. Milan Bizant se je posebej zadržal pri vlogi, ki jo je pokojni imel kot arhivar slovenske province Družbe Jezusove. »Pater Kovačič je dejansko vsak dan, uro za uro živel z delom zgodovinarja in arhivarja in za to je potrebna močna ljubezen do Boga in do Družbe Jezusove. To je moč skrite ljubezni.« V imenu župnije Borovnica se je poslovil Franc Volek, dekanijski duhovniki pa so se zbrali pri Sv. Jakobu pri maši in večernicah za pokojnega sobrata v duhovništvu.

Od nje smo se poslovili 23. junija na pokopališču v Moravčah.

Nečakinji Mira in Albina z družinama