Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Francoski jezuit Peter Faber razglašen za svetnika

Objava: 19. 12. 2013 / 07:37
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:13
Ustavi predvajanje Nalaganje
Francoski jezuit Peter Faber razglašen za svetnika

Francoski jezuit Peter Faber razglašen za svetnika

Peter Faber oz. Pierre Favre (1506-46) je veliki misijonski vzornik svetega očeta.

Katoliška Cerkev ima novega svetnika, francoskega jezuita Petra Fabra. Papež Frančišek je včeraj odobril dekret, s katerim se je bogoslužno čaščenje blaženega Petra Fabra, duhovnika in jezuita, razširilo na vesoljno Cerkev, s tem pa je Peter Faber postal svetnik brez obreda kanonizacije. Frančišek, ki je sam jezuit, je redovnega sobrata v prvem pogovoru za medije septembra letos označil kot svojega velikega duhovnega vzornika.

Peter Faber oz. Pierre Favre se je rodil 13. aprila 1506 v kraju Le Villaret v Franciji, umrl pa je 1. avgusta 1546 v Rimu. Jezuitski pater je torej živel pred petsto leti in je bil v svojem času »resnični apostol«: apostol evangelija, apostol papeža, apostol nastajajoče karizme jezuitov, ki jo je med mnogimi potovanji širil povsod, kamor je prispel.

Faber je bil sin revnih kmečkih staršev. Študiral je v Parizu, kjer je srečal Ignacija Lojolskega in Frančiška Ksaverja, dve leti pa je poučeval na univerzi v Rimu. Kljub temu mu ni bilo težko zapustiti te ugledne katedre in na papeževo željo oditi poučevat katekizem nepismene ljudi na podeželju. Papežu je ostal pokoren tudi kasneje, ko ga je ta poslal v Nemčijo, kjer je postal nekakšen most dialoga med katoličani in protestanti. Peter Faber je bil med drugim prvi duhovnik v Družbi Jezusovi. Duhovniško posvečenje je prejel maja 1534, 15. avgusta istega leta pa je skupaj z Ignacijem in s petimi drugimi tovariši izrekel znamenite zaobljube na Montmartru v Parizu. Zaobljubili so se, da bodo živeli v uboštvu, čistosti in da bodo poromali v Jeruzalem. Ker slednje zaobljube niso mogli uresničiti zaradi vojne, so odšli v Rim in se dali na razpolago svetemu očetu.

Naloga, ki jo je prejel Peter Faber, je bila iti na pot po Evropi. Med potjo je pridigal, prirejal duhovne vaje in obiskoval samostane. Svoje delo je opravljal z veliko predanostjo, zaradi hudih naporov pa je bilo na koncu ogroženo njegovo zdravje. Že bolan se je odpravil v Rim, saj je dobil svojo zadnjo veliko nalogo, naj sodeluje na tridentinskem koncilu. Umrl je v Rimu, pred začetkom koncila, 1. avgusta 1546, star komaj štirideset let.

Duhovno lepoto Petra Fabra nam razkriva njegov duhovni dnevnik Memoriale, ki skupaj z ohranjenimi pismi pričuje o njegovi veri in izvirno krščanskem načinu življenja. Generalni postulator jezuitov p. Anton Witwer o novem svetniku zatrjuje, da je bilo zanj odločilno srečanje s svetim Ignacijem. V Družbi Jezusovi je vedno živel v globoki pokorščini. Papež Frančišek, ki Petra Fabra zelo ceni, je v pogovoru s p. Antoniem Spadarom o njem dejal, da je bil »reformiran duhovnik«. P. Witwer pojasnjuje, da so na začetku na vse duhovnike iz Družbe gledali kot na reformirane duhovnike, saj so duhovništvo živeli v uboštvu in so se, ne da bi karkoli prosili, dali na razpolago Cerkvi, kar je bilo tedaj nekaj povsem novega.

Posebna predanost je svetemu Petru Fabru namenjena tudi zato, ker je bil prvi duhovnik v Družbi Jezusovi. On je bil tisti, ki je daroval sveto mašo, med katero so prvi tovariši, vključno s svetim Ignacijem, na Montmartru izrekli zaobljube. Vpliv njegovega načina, kako živeti duhovništvo, je bil velik in pomemben. Bil je človek sprave in miru, dodaja p. Witwer. Peter Faber je bil prepričan, da bi pristno oznanilo vere in evangelija lahko odpravilo vse ločitve znotraj Cerkve. Danes pa se od njega lahko učimo predvsem, kako gledati na lastno vsakodnevno resničnost z očmi Jezusa Kristusa.

Razglasitev Petra Fabra za svetnika je posebnost, ki se imenuje »enakovredna kanonizacija«, v 17. stoletju pa jo je uvedel papež Urban VIII. V 18. stoletju jo je dokončno potrdil papež Benedikt XIV. Enakovredna kanonizacija pomeni, da določenega Božjega služabnika, ki se ga že dolgo časti in katerega junaške kreposti, mučeništvo ali čudeži so skozi zgodovino nenehno prisotni v izjavah oseb, vrednih vere, lahko pričnemo častiti na ravni vesoljne Cerkve, brez uradnega postopka in brez običajne slovesne razglasitve. O tem seveda odloči papež. Kot zadnja je bila na ta način, maja leta 2012, za svetnico razglašena Hildegarda iz Bingna.


Vir: Radio Vatikan / Kathpress / M. M. Š.
Foto: splet

Kupi v trgovini

Kako zagovarjati vero brez povzdigovanja glasu
Družbena vprašanja
19,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh