Na današnji dan pred 50 leti je mašniško posvečenje prejel zdaj že upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres. Takratni čas bil zanj izredno razgiban: 20. aprila 1968 ga je nadškof Jožef Pogačnik v zasebni kapeli ob pol sedmih zjutraj posvetil v duhovnika, naslednji dan je imel novo mašo na Brezjah, že čez dva dneva pa se je vrnil v Francijo, kjer je na pariškem Katoliškem inštitutu nadaljeval študij – in tako doživel tudi pariški revolucionarni maj, zaznamovan s študentskimi nemiri, stavkami …

Burno leto 1968

O teh dogodkih je spregovoril v intervjuju za Slovenski čas, ki bo izšel z naslednjo Družino. Med drugim je povedal:

»Študentski nemiri maja 1968 v Parizu so izbruhnili dokaj nepričakovano. Različne delavske stavke in družbene napetosti so se pojavljale občasno in so bile del francoske razgibane in slojevite ali razredne družbe, kar je bilo za mene kot prišleka iz socialistične Jugoslavije popolna novost. Toda revolucija maja 1968 je presenetila s svojim obsegom. V ospredju niso bile delavske pravice ali višje plače, temveč vprašanje širše družbene ureditve in vseh oblik oblastnih odnosov. Nosilci 'revolucije' niso bili delavci, ampak intelektualci, študentje in kulturniki.

V zraku so bile nove 'ideje'. Leve stranke (socialisti in komunisti) in delavski sindikati so se gibanju sicer takoj pridružili, njegovi idejni nosilci pa niso bili. Ker sem tisto leto stanoval precej ven iz središča Pariza v bolj oddaljenem predmestju (Villebon sur Yvette) in ker je splošna stavka ohromila ves mestni in primestni prevoz, smo bili med samimi dogodki fizično odsekani od središča dogajanj, ki je bila študentska Latinska četrt okoli Sorbone.

Tako jih neposredno nisem doživljal. Tudi na Katoliškem inštitutu so bila predavanja ustavljena in tako smo v glavnem po francoski televiziji gledali spopade med policijo in vstajniki.

Po dobrem mesecu nemirov je generalu de Gaullu uspelo ustaviti poulično nasilje in vzpostaviti red ter začeti pogajanja o nekaterih reformah, ki so zanimale predvsem študente. Razen splošnega idejnega 'vretja' na ideološki in idejni ravni pa sami dogodki niso pustili globljih vtisov.«

Več si boste lahko prebrali v Slovenskem času, kjer skupaj z nadškofom Stresom osvetljujemo 50-obletnico pariškega revolucionarnega maja 1968 in njegove (tudi slovenske) odmeve.

Voščilo nadškofa Zoreta nadškofu Stresu ob 50-letnici mašniškega posvečenja

Zlatomašniku je zahvalno voščilo napisal tudi sedanji ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki se mu je zahvalil za vse njegovo delo:

»Ob Vaši zlati maši se iskreno zahvaljujem Bogu, da Vas je poklical, in enako iskrena zahvala tudi Vam, da ste na povabilo odgovorili – ne samo enkrat, ampak tolikokrat v teh petdesetih letih držanja za plug in pogleda, uprtega v Dobrega pastirja, ki Vas je poklical in stopal pred Vami. Hvala Vam, da ste še vedno z veseljem navzoči na toliko področjih življenja naše Cerkve, posebno še Ljubljanske nadškofije.«

Spodaj objavljamo celotno voščilo:

Spoštovani gospod nadškof msgr. dr. Anton Stres,

20. aprila 1968 je nadškof dr. Jožef Pogačnik položil roke na Vašo glavo in Vas posvetil v duhovnika Katoliške Cerkve. Ob zlatem jubileju Vašega duhovništva vam duhovniki ljubljanske nadškofije iskreno čestitamo.

Bog vedno znova obljublja svojemu ljudstvu, da bo ostal z njim. Obljubo tudi v vseh časih zgodovine odrešenja izpolnjuje po ljudeh, ki jim zaupa poslanstvo vodenja svojega ljudstva. Bog je poskrbel tudi za svoje ljudstvo, ki ga časti in moli v Cerkvi v Sloveniji. Za duhovnika je poklical Vas in Vas postavil za učitelja in pastirja.


Ne bom omenjal vseh oblik služenja, s katerimi ste bogatili naš narod in našo Cerkev. Rad bi se Vam zahvalil samo za nekaj področij, kjer smo vsi na poseben način doživljali Vašo prodornost in pokončnost. Koliko generacij slovenskih bogoslovcev se je z filozofskim načinom razmišljanja srečalo v Vaši predavalnici. Koliki so ob Vašem zgledu oblikovali svoj značaj in postajali pokončni ljudje, kristjani in duhovniki, ki so pripravljeni stopiti v dialog z drugače mislečimi, a nikoli za ceno resnice in pravičnosti.

Za pravičnost ste si zlasti prizadevali kot predsednik Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, kjer ste budili narodno in demokratično zavest v naših kristjanih in drugih. Slovenski prostor ste bogatili tudi s pisanjem strokovnih člankov in knjig, preko katerih ste s posebno skrbnostjo oblikovali poznavanje družbenega nauka Cerkve in s tem vzgajali za vrednote človeka, njegove svobode, njegovega dostojanstva in njegovih pravic.

Ko Vas je papež, sedaj že sveti Janez Pavel II. povabil, da bi sprejeli službo škofa, ste ponovno pokazali svojo pripravljenost služiti tam, kamor Vas kliče Cerkev. Iskrena hvala tudi za Vašo možatost, ki ste jo pokazali v različnih trenutkih in preizkušnjah v tej Vaši službi.

Ob Vaši zlati maši se iskreno zahvaljujem Bogu, da Vas je poklical, in enako iskrena zahvala tudi Vam, da ste na povabilo odgovorili – ne samo enkrat, ampak tolikokrat v teh petdesetih letih držanja za plug in pogleda, uprtega v Dobrega pastirja, ki Vas je poklical in stopal pred Vami. Hvala Vam, da ste še vedno z veseljem navzoči na toliko področjih življenja naše Cerkve, posebno še Ljubljanske nadškofije.

Spoštovani gospod zlatomašnik. Bogu hvala za Vas in Bog Vas živi pod skrbnim varstvom Matere Marije.

msgr. Stanislav Zore OFM
nadškof

Foto: Tatjana Splichal