Papež Frančišek se je včeraj popoldne v cerkvi na vrtu Getsemani na Oljski gori srečal z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki v Sveti deželi. Pred začetkom slovesnosti je papež počastil sveto skalo, na kateri je po izročilu Jezus molil, preden so ga prijeli. Na vrtu Getsemani je Frančišek tudi zasadil oljko, in sicer v bližini tiste, ki jo je 4. januarja 1964 zasadil papež Pavel VI.

Papežev nagovor je bil posvečen premišljevanju o Jezusu v trenutkih, ki jih je živel na vrtu Getsemani. Po Frančiškovih besedah je to svet kraj, posvečen z Jezusovo molitvijo, tesnobo in njegovim krvavim potom, predvsem pa z njegovim »da« volji Očetove ljubezni. Na vrtu Getsemani hoja za Jezusom za učence postane težka in negotova, obhajajo jih dvomi, utrujenost in groza. Ob Jezusovem trpljenju, ki bo nujno sledilo, bodo učenci zavzeli različne drže do Učitelja: bližino, oddaljenost, negotovost.

Papež Frančišek je zbrane škofe, duhovnike, posvečene osebe in semeniščnike povabil, naj se vprašajo: »Kdo sem pred svojim Gospodom, ki trpi?« Sem med tistimi, ki jih je Jezus prosil, naj bdijo z njim, a so zaspali? Se prepoznam v tistih, ki so zbežali iz strahu, zapustili Učitelja v najtežji uri njegovega zemeljskega življenja? Ali je morda v meni dvoličnost, lažnost tistega, ki ga je izdal za trideset kovancev, ki se je imenoval prijatelj, a je kljub temu izdal Jezusa? Se prepoznam v tistih šibkih, ki so ga zanikali kot Peter? … Ali pa sem, hvala Bogu, med tistimi, ki so ostali zvesti do konca kot Devica Marija in apostol Janez?

Jezusovo prijateljstvo, njegova zvestoba in usmiljenje sta neprecenljivi dar, ki nas opogumlja, da z zaupanjem nadaljujemo hojo za Njim, kljub padcem, našim napakam in izdajstvom, je spodbudil Frančišek. Gospodova dobrota pa nas ne oprosti čuječnosti pred skušnjavcem, grehom in izdajstvom, ki lahko pridejo tudi v duhovniško in posvečeno življenje, je posvaril sveti oče. Tako zaznamo nesorazmerje med veličino Jezusovega klica in našo majhnostjo, med plemenitostjo poslanstva in našo človeško krhkostjo. Toda Gospod nas v svoji veliki dobroti in svojem neskončnem usmiljenju vedno prime za roko, vedno je ob nas, nikoli nas ne pusti samih.

Ob koncu nagovora je papež namenil nekaj besed vsem kristjanom, ki živijo v Jeruzalemu, ter jim zagotovil svojo molitev. Povabil jih je, naj so z veseljem in upanjem pogumni pričevalci Jezusovega trpljenja in vstajenja.





Apostolsko potovanje papeža Frančiška v Sveto deželo se je zaključilo s slovesnim bogoslužjem v dvorani zadnje večerje, kjer se je Jezus tudi prikazal učencem in kjer so Marija in učenci prejeli Svetega Duha. Ob papežu so somaševali ordinariji Svete dežele, maša pa je bila darovana v čast Svetemu Duhu.

Kot je v nagovoru povedal Frančišek, se je »tu rodila Cerkev in rodila se je 'v izhodu'«. Od tu se je odpravila, s prelomljenim kruhom v rokah, z Jezusovimi ranami v očeh in Duhom ljubezni v srcu. Vstali Jezus, poslan od Očeta, je v dvorani zadnje večerje apostolom dal svojega Duha in s to močjo jih je poslal prenovit obličje zemlje. »Izstopiti, odpraviti se, ne pomeni pozabiti«, je dejal papež. »Cerkev v izhodu varuje spomin na to, kar se je tu zgodilo; Duh Tolažnik jo spominja na vsako besedo, vsako gesto in ji razodeva smisel.«

Dvorana zadnje večerje nas po Frančiškovih besedah spominja na služenje, na Jezusovo umivanje nog kot zgled za njegove učence. Z evharistijo nas spominja na žrtev, saj se pri vsakem evharističnem slavju Jezus daruje Očetu za nas. Dvorana zadnje večerje nas spominja na prijateljstvo, saj naj Gospod imenuje prijatelji, zaupa nam Očetovo voljo in nam podarja sebe. To je za kristjana najlepša izkušnja, na poseben način pa za duhovnika: postati prijatelj Gospoda Jezusa. Dvorana zadnje večerje nas spominja na Učiteljevo slovo in obljubo, da se bo ponovno vrnil k učencem. Spominja na delitev z drugimi, bratstvo, ubranost, mir med nami.

Nenazadnje pa nas dvorana zadnje večerje spominja na rojstvo nove družine, Cerkve, ki jo je postavil vstali Gospod. To je družina, ki ima Mater, Devico Marijo, »tej veliki družini pa pripadajo vse krščanske družine. Vanjo so povabljeni in poklicani vsi Božji otroci, vseh narodov in jezikov, vsi bratje in otroci enega Očeta, ki je v nebesih«.

Po končanem bogoslužju je papež Frančišek sklenil svoj tridnevni obisk v Sveti deželi. Svetega očeta sta na letališče pospremila izraelski predsednik Šimon Peres in predsednik tamkajšnje vlade Benjamin Netanjahu. Ob stisku roke pred slovesom je premier Netanjahu Frančišku dejal: »Mi molimo za Vas, Vi pa molite za nas!«

Papeža so v Rimu pričakali malce pred polnočjo.

Vir: Radio Vatikan / Kathpress / M. M. Š.
Foto: splet