Tradicionalna proslava ob kulturnem prazniku prvič v zgodovini ni potekala v živo, ampak so jo posneli vnaprej. FOTO: Rok Rakun



Nocoj je Televizija Slovenija predvajala tradicionalno proslavo ob kulturnem prazniku, ki prvič v zgodovini ni potekala v živo, ampak so jo posneli vnaprej. Proslavo je režiral David Sipoš z ekipo sodelavcev Studia Siposh, posneli pa so jo v januarju ob upoštevanju ukrepov v času epidemije v prostorih Narodne galerije; ob glasbenih, filmskih in baletnih točkah, v katerih so sodelovali nekdanji Prešernovi lavreati, je predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič podelil letošnjih šest nagrad Prešernovega sklada in veliki Prešernovi nagradi - slednji sta pripadli pisatelju Feriju Lainščku in arhitektu Marku Mušiču (pogovor v novi številki Družine).


Feri Lainšček, dobitnik velike Prešernove nagrade. FOTO: Rok Rakun


Marko Mušič, dobitnik velike Prešernove nagrade. FOTO: Rok Rakun


»Danes je ura dobrih časov«

Predsednik UO Prešernovega sklada Muhovič je po izročitvi listine in čestitkah nagrajencem nagovoril Slovence, ljubitelje slovenske kulture in umetnosti (več iz govora v tiskani Družini).

»So dnevi in ure, ko je beseda težka in okorna, saj se nekaterih ran, otrdelih od samote, žalosti in bolečine lahko dotakne le luč in toplota človeške bližine. To predobro vemo iz naše covid-preizkušnje. Toda danes ni takšen dan, ne takšna ura. Danes je ura, ko so besede lahke, ura hvaležnosti in ponosa duše, ura dobrih časov. Ne frivolnih in utopičnih 'zlatih', ki v njih 'klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi', kot nas iz davnine dohitevajo preroške besede nacionalnega poeta. Ta ura je čas iz čisto drugačnega testa,« je dejal akademik Muhovič. Ta, z znamenji bogati čas je po njegovih besedah »kvas življenja. Kvas je aktivno vrenje, ki mora prežeti brezbrižno in težko testo ter iz njega napraviti kruh, hranljiv za telo in dušo. Umetnosti ni namenjeno, da bi v svetu prevladovala. Ima nalogo in dolžnost kvasa. Z njo se v svetu uveljavlja vekovečna potreba po ritmu, redu in obliki, teh treh stvarnostih, ki se zoperstavljajo kaosu in niču v naših življenjih. Če povem v parafrazi, je umetnost v svetu sicer brez moči, ima pa to moč, da je nič ne more nadomestiti, čeprav so poizkusi v tej smeri nenehni.«


Jožef Muhovič: »Hvaležen sem, da smo tudi Slovenci blagoslovljeni z vrhunsko umetnostjo, ki raste iz naših tal in naših korenin, in da si lahko v tem avtohtonem umetnostnem vrelcu duha prosto prečiščujemo moč, plemenitimo srce in zračimo razum.« FOTO: Rok Rakun


»Našli smo, kar je trajnega obstoja vredno v slovenski kulturi«

In prav za umetnost danes gre, je dejal Muhovič. »Za tisto diamantno konico kulture, ki odriva na globoko, ki 'dviga um in bitje ti razmika', ki nemirni duši, ki se rada moti, kot 'svetla senca kaže tja, od koder luč izvira'. In se nikoli ne rima na 'boniteto', ampak vselej le na nezastarljivost in na 'kvaliteto'.« V tem pogledu je Upravni odbor Prešernovega sklada po besedah predsednika »v prejetih predlogih za nagrade skušal prepoznati opuse in dela, ki v naši kulturi podaljšujejo in utrjujejo njen arhetipski kanon. Ki tej kulturi dodajajo, ker svetu odvzemajo jarem predmetne golote in nepozornosti, v kreaciji brišejo sled prigodnosti in kratkovidnosti, ter tkejo to, kar človeka potolaži.« In našli smo, je nadaljeval, »kar je trajnega obstoja vredno v slovenski poeziji in prozi, v arhitekturni pragmatiki in invenciji, v suvereni poetiki glasbene poustvarjalnosti, v raziskujoči in katarzični gledališki in filmski režiji ter v asketskem slikarstvu z globoko semantiko. Dela, o katerih govorim, svet iz težko razumljive govorice neposrednega dogajanja ‒ še posebej tistega, v katerem živimo, in ga zato težko opazimo ‒ sproti prevajajo v za nas bolj obstojni in lažje razumljivi, čeprav še vedno izzivalni jezik podob, prispodob, oblik, glasov, slik in prostorov. S tem nam omogočajo, da vidimo svet tudi za fiziko naključij in entropije, lepoto pod prahom vsakdanjosti in svetlobo tudi tedaj, ko so oblaki nizki in težki.«



FOTO: Rok Rakun


Umetnost, ki raste iz tal in naših korenin

Ob koncu je akademik Muhovič povedal navado gospe, ki že desetletja živi in dela v tujini, in svoji prijateljici nobeno leto ne pozabi poslati čestitke ob slovenskem kulturnem prazniku: »Gesta me je navdušila in okrepila v meni zavest hvaležnosti, da smo tudi Slovenci blagoslovljeni z vrhunsko umetnostjo, ki raste iz naših tal in naših korenin, in da si lahko v tem avtohtonem umetnostnem vrelcu duha prosto prečiščujemo moč, plemenitimo srce in zračimo razum.«


Brane Senegačnik, dobitnik nagrade Prešernovega sklada. FOTO: Rok Rakun


Nagrade Prešernovega sklada je upravni odbor Prešernovega sklada podelil:

*pesniku Branetu Senegačniku za pesniško zbirko Pogovori z nikomer (v novi tiskani Družini je predstavljen v rubriki Osebno),

*violinistki Lani Trotovšek za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih,

*gledališkemu režiserju Tomiju Janežiču za režije v slovenskih gledališčih v zadnjih treh letih,

*Matjažu Ivanišinu za režijo in scenarij igranega celovečernega filma Oroslan,

*slikarju Sandiju Červeku za razstavo 1 + 1 = 11 v Galeriji mesta Ptuj,

*arhitektom Blažu Budji, Roku Jerebu in Nini Majoranc za projekta Materinski dom v Ljubljani in Poslovna stavba Term Čatež.


FOTO: Rok Rakun