FOTO: YouTube/zaslonski posnetek

Papež Frančišek svari pred »vzgojno katastrofo«, ki bi lahko zajela ves svet. Zaradi gospodarske krize, ki jo je povzročila epidemija novega koronavirusa, bi bilo lahko »približno deset milijonov otrok prisiljenih zapustiti šolo,« je sveti oče dejal v sinočnjem video sporočilu, namenjenem udeležencem spletne konference o globalnem izobraževalnem paktu, ki jo prirejajo v Vatikanu. To bi še povečalo »že tako vznemirljivo razliko v izobraževanju«; že zdaj je namreč več kot 250 milijonov otrok v šolski dobi izključenih iz kakršne koli izobraževalne dejavnosti.

T.i. »Global Compact on Education« (Globalni dogovor o vzgoji) bi moral v Rimu zasedati že v letošnjem maju. V skladu s pobudo papeža Frančiška naj bi pristojni za vzgojo in izobraževanje z vsega sveta razpravljali o povsem novih celostnih vzgojnih pobudah, kajti če nam zdaj ne bo uspelo »razviti novih obzorij, kjer bi gostoljubje, medgeneracijska solidarnost in vrednota presežnosti osnovali novo kulturo,« je pojasnil sveti oče, bo človeštvo zamudilo zgodovinsko priložnost.

Danes nujno potrebujemo sposobnost za ustvarjanje harmonije

Vzgoja in izobraževanje sta »naraven protistrup individualistični kulturi, ki se včasih izpridi v pravi kult jaza in v prvenstvo ravnodušnosti«. Celostna zasnova vzgojnih prizadevanj mora vključevati vse sestavine družbe, je zatrdil papež. V trenutnih razmerah zdravstvene je napočil »čas za podpis globalnega vzgojnega dogovora za mlade generacije in skupaj z njimi«, vključevati pa mora družine, občestva, šole in univerze, ustanove, religije in vlade. V luči današnje razcepljenosti sveta nujno potrebujemo »sposobnost za ustvarjanje harmonije«.

V ta namen bi morali predvsem »v središče vsakega vzgojnega procesa postaviti osebo, njeno vrednost in njeno dostojanstvo«, prisluhniti »glasu otrok in mladih, ki jim posredujemo vrednote in znanje« ter predvsem »pospeševati polno soudeležbo deklic in deklet pri vzgoji«. Papež tudi spodbuja, da bi »družino priznali kot prvi in nepogrešljivi kraj vzgoje«, da bi »vzgajali sebe in druge za sprejemanje, ko se bomo odpirali najbolj ranljivim in odrinjenim«, ter si »prizadevali za študij, da bi odkrili nove načine razumevanja gospodarstva, razumevanja politike, razumevanja rasti in napredka, da bi bilo vse to v resnici v službi človeka in celotne človeške družine z vidikom celostnega okoljevarstva«. In nazadnje, da bi »varovali in skrbeli za naš skupni dom, tako da se odločimo za treznejši življenjski slog, naravnan na čim bolj popolno rabo obnovljivih virov«.