Že pri starosti okrog dveh let se malčki odzovejo v skladu s čustvenim stanjem sočloveka: ko vidijo žalostnega, jokajočega človeka začutijo, da je v stiski ali pa tudi sami začnejo jokati.

Pri starosti okrog štirih let pa lahko razumejo, da imajo drugi ljudje lahko drugačne poglede, misli, želje, prepričanja kot oni. Iz teh sposobnosti vživljanja se rodi SOČUTJE.

Sočutje je čustvo, ki ga doživljamo, ko je naš bližnji v stiski in nas motivira, da mu pomagamo.

Kako lahko pri svojih otrocih spodbudimo razvoj empatije in s tem povezanega sočutja?

1. Spodbujajmo otrokovo samozavedanje – te je sposobnost, da prepozna lastna čustvena stanja in jih zna ubesediti. Ko otrok v neki situaciji doživlja določena čustva, jih pripoznajmo in mu jih pomagajmo ubesediti. Otroci, ki dobro prepoznajo in ubesedijo lastna čustva, tudi točneje prepoznavajo čustva drugih. Na primer, ko se otroku pokvari igrača in prične jokati, prepoznajmo in poimenujmo njegovo čustva: »Žalosten si in jokaš, ker se je igračka pokvarila. Hudo ti je.« Postopoma ga naučimo, da bo sam znal ubesediti svoja čustva.



2. Spodbujajmo samouravnavanje neprijetnih čustev – otroka naučimo, da so tudi neprijetna čustva pomembna, da jih ne sme skrivati ali potlačevati. Spodbujajmo ga, da se sooči s svojimi neprijetnimi čustvi, da o njih spregovori. Naučimo ga strategij za obvladvanje jeze, strahu in žalosti. Na primer: kaj lahko narediš, ko si žalosten? Lahko se stisneš k mamici ali očku, lahko se pocrkljaš z medvedkom, lahko poveš ali narišeš, kaj te je užalostilo ... Če se bo otrok naučil obvladati svoja neprijetna čustva, ne bo bežal pred neprijetnimi čustvi drugih, ampak se bo lažje vživel in sočutno pristopil.

3. Spodbujajmo vživljanje v perspektivo drugega - vživljanja v perspektivo drugega otroka lahko učimo prek zgodb, risank ali filmov. Na primer: Kako misliš, da se je počutil grdi raček, ko so se drugi rački norčevali iz njega? Katera čustva je doživljal? Kaj je razmišljal? Kako bi se ti počutil, če bi bil na njegovem mestu? Posebej učinkovit pristop so igre vlog, igre z lutkami, v katerih menjamo vloge, tako da otrok lahko osebno izkusi perspektive različnih junakov, v katere se mora vživeti.

4. NAJPOMEMBNEJŠE: Odrasli bodimo zgled sočutnega odzivanja – ko opazimo stisko bližnjega, otroku razložimo, kako se oseba počuti in tudi dejavno pokažimo sočutje: tako, da prisluhnemo človeku prek prijazne besede ali konkretne pomoči.

Tu je samo nekaj načinov, kako lahko spodbujamo razvoj empatije in sočutja pri svojih otrocih. Empatija je pomembna popotnica, ki bo naše otroke spremljala v odraslost. Raziskave so pokazale, da so otroci z dobro razvito empatijo bolj priljubljeni in tudi v odraslosti je stopnja empatije povezana s kvaliteto medosebnih odnosov. Matematike, tehnike, tujih jezikov ... se otroci lahko učijo prek računalnikov, v šoli, na raznih tečajih, empatije (vživljanja) in sočutja pa v prvi vrsti doma. Najbolj pristno in učinkovito okolje za učenje empatije so družinski odnosi, v katerih vladajo brezpogojna ljubezen, spoštovanje različnosti in sočutno odzivanje na vsakršno stisko.

Pripravila Marina Vidmar
Ilustriral Damijan Stepančič