Foto: arhiv Družine (T.S.)

V nemški zvezni deželi Saški so v ponedeljek znova začeli obhajati javna bogoslužja. Kot poroča avstrijska katoliška agencija Kathpress, tamkajšnji verniki sicer z veseljem pozdravljajo odločitev deželne vlade, da je kot prva v Nemčiji omilila varnostne ukrepe za zaščito pred širjenjem okužb s koronavirusom, vendar trenutne razmere niti malo niso podobne običajnim. Še vedno je treba upoštevati stroge varnostne ukrepe ob druženju v zaprtem prostoru, posameznega bogoslužja pa se lahko udeleži največ 15 oseb.

V proštijski cerkvi v Leipzigu se je ob povabilu zvonov minuli ponedeljek torej zbrala skupina vernikov, ki so se pred tem prek spleta ali telefona prijavili na seznam udeležencev bogoslužja. Ob vhodu v svetišče je stal župnik z zaščitno masko na obrazu in odkljukal imena prihajajočih. Zavrniti je moral le peščico »brez potrdila« in po kratkem pojasnilu so se verniki z razumevanjem umaknili.

Duhovnik je v pogovoru za Kathpress povedal, da po telefonu trenutno največkrat izreče besede: »Žal mi je, rezervacije za bogoslužje niso več mogoče.« V prvih 24 urah po objavi seznama bogoslužij je prejel 160 prijav, ob čemer je župnija število maš v tem obdobju občutno povečala: namesto ene vsak delavnik obhajajo tri svete maše.

Pri bogoslužju, ki se ga torej sme udeležiti največ 15 oseb, verniki sedijo na označenih mestih s primerno medsebojno razdaljo. Vsak vernik ima na voljo svojo klop. Med mašo nihče nima zaščitne maske. Te so po deželnih predpisih na Saškem obvezne le v trgovinah z živili in v javnem prometu s strankami. Na začetku svete maše duhovnik prosi vse navzoče, naj upoštevajo vsa pravila higiene in varnostne razdalje, ki so zapisana tudi na lističih, razdeljenih po klopeh: »«Prosimo vas, bodite previdni, saj so bogoslužja še vedno tvegana in so trenutno zgolj poskus vračanja v običajno življenje.«

Kako je z obhajanjem?

In kako je s tveganjem pri obhajanju? Župnik iz Leipziga pojasnjuje, da se pri njih niso odločili za razkuževalno sredstvo, ker predolgo traja, da se posuši, hostija pa bi lahko imela neprijeten priokus. Sam hostije deli tiho, v rokavicah, verniki pristopajo posamično in po možnosti čim bolj iztegnejo roke, da ostanejo na najdaljši možni razdalji. Med spremenjenjem pred obhajilom ležijo hostije v pokriti posodi, da jih duhovnik pri izgovarjanju besed ne bi »okužil« s kapljicami sline.

»Svetloba na koncu predora«

Nekateri duhovniki imajo pomisleke glede obhajanja takšnih bogoslužij: z omejenim številom vernikov, seznamom navzočih, varnostno razdaljo, zaščitnimi maskami, rokavicami, »obredom« razkuževanja pred pripravo darov in delitvijo obhajila s toliko varnostnimi ukrepi. Sprašujejo se, v kolikšni meri je to »Bogu všečno in za zveličanje potrebno«.

Verniki v proštijski cerkvi v Leipzigu pa so po prvi izkušnji drugačnega mnenja. »Po petih tednih je bilo ganljivo in je na naju naredilo velik vtis,« sta povedala starejša zakonca. Mlada ženska pa je povzela: »Bila sem radovedna, kako bo – in bilo je lepo. Sploh nič smešno.« Očka z dveletnim sinom pa je dopolnil: »Imel sem občutek, da je vse odgovorno premišljeno. Ni bila vrnitev v običajne razmere, kljub temu pa sem zaznal svetlobo na koncu predora.«