Zapri
Iskanje

200 let Narodnega muzeja Slovenije

Za vas piše:
Katja Cingerle
Objava: 15. 10. 2021 / 00:30
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.10.2021 / 13:37
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

200 let Narodnega muzeja Slovenije

200 let Narodnega muzeja Slovenije
Narodni muzej Slovenije, znamenito stopnišče. FOTO: Blaž Gutman.
Prvi muzej na Slovenskem praznuje častitljiv jubilej.

Ko se je bližal kongres Svete alianse, je bila Ljubljana deležna prenekatere olepšave in izboljšave javne infrastrukture, še vedno pa ni bilo nobene institucije, v kateri bi deželo lahko primerno predstavili. Tako se je rodila ideja o muzeju. 

V 200 letih so v Narodnem muzeju Slovenije, ki je kot Deželni muzej svojo pot začel 15. oktobra 1821, zbrali predmete, kot so izjemna vaška situla, najstarejše glasbilo na svetu neandertalčeva piščal in deblak z Ljubljanskega barja.

Ustanovitev Deželnega muzeja 

Za začetek Narodnega muzeja Slovenije se šteje sklep deželnega zbora o ustanovitvi muzeja iz leta 1821. Med najbolj zavzetimi začetniki je bil ljubljanski škof Avguštin Gruber, ki je prvi v deželnem zboru uradno govoril o tem. Muzej formalnopravno ni obstajal do leta 1826, ko je cesar Franc I. odobril ustanovitev in določil ime Deželni muzej, pozneje je dobil dodatek Rudolfinum. Leta 1831 je bila odprta prva razstava. 

»Ljubljana je bila šele peta prestolnica v monarhiji, ki se je odločila ustanoviti muzej,« je za revijo Praznična povedal zgodovinar dr. Jernej Kotar z Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega muzeja Slovenije.

Stvaritev narave in človeške pridnosti 

»Prva zbirka je bila darovana celo pol leta pred sklepom, da se muzej ustanovi,« pojasni Kotar. To je bila zbirka vzorčnih proizvodov iz Dietrichovih tržiških železarskih delavnic. »Baron Dietrich je bil velik podpornik muzeja in drugih kulturnih institucij. Njegova zbirka je dokaz, da so o muzeju razmišljali že veliko prej, kot je nastal. O tem naj bi baron Žiga Zois razmišljal že v 90. letih 18. stoletja. Kaj se je dogajalo vmes, še ni dobro raziskano. Obstaja tudi pismo iz rodbine Auerspergov, ki ga še nisem videl, prebral sem samo citat, ki omenja muzej.«

Začetek gradnje Deželnega muzeja, 1883. FOTO: Narodni muzej Slovenije.

V muzeju naj bi se zbralo vse, kar sta ustvarila »narava ali človeška pridnost«, je guverner in predsednik deželnih stanov dežele Kranjske Jožef Kamilo baron Schmidburg zapisal v pismu Domoljubnim prijateljem znanosti. Gradivo naj bi bilo samo iz kranjske dežele, vendar so zbirali vse, kar so dobili, tudi iz drugih dežel. Tisti, ki so delovali drugje, so darovali muzeju ogromno materiala. Sistematičnega zbiranja ni bilo, razen pri naravoslovju, posebno pri mineralogiji.

Želeli so zbrati obrtne in industrijske izdelke, torej vse, kar se je proizvedlo na Kranjskem. A niso imeli dovolj prostora, da bi lahko vse razstavili, pa tudi odziv kranjskih obrtnikov ni bil ravno najboljši.

Hude finančne težave 

Narodni muzej Slovenije je zdaj javna institucija, na začetku pa so bili njegovi lastniki kranjski deželni stanovi. Cesar Franc I. je določil, da se lahko muzej financira izključno z njihovimi prostovoljnimi prispevki, ne z davki ali čimer koli, s čimer bi bremenili deželne finance oz. prebivalstvo, razlaga Kotar. To določilo je bilo zelo velik problem, saj se je muzej zelo dolgo spopadal s hudimi finančnimi težavami, v 30. letih 19. stoletja je zmanjkalo denarja za plače. 

Sčasoma pa so z zelo uspešnim vodenjem financ situacijo stabilizirali in konec 40. in 50. let začeli nastopati na finančnem trgu z nudenjem kreditov z obrestmi. »Po marčni revoluciji se stanovi ne sestajajo več. Formalno še obstajajo, v praksi pa jih ni več, tako da je bil muzej približno 13 let nekako 'v zraku', nobene odločitve ni bilo mogoče sprejeti. To je bilo obdobje životarjenja. Po letu 1861 nastopi zlata doba muzeja, ki sovpada z delovanjem kustosa Karla Dežmana, po letu 1875 pa se začnejo izkopavanja po več koncih dežele.« 

Razstava Zlata sled: segment Cerkev in sveto, Narodni muzej Slovenije. FOTO: Blaž Gutman.

Kdo je kaj podaril?

Leta 1822 so v dveh sobah na Salendrovi ulici kopičili, kar so lahko. K darovanju za muzej je grof Franc Hohenwart pozval vse prebivalce Ljubljane in okolice, niso se pa vsi odzvali. Med ustanovnimi predmeti so pečatnik ljubljanskega meščana Wolfganga Wiserja iz leta 1492, ki so ga našli med prenovo sedanje Čopove ulice, starine župana Hradeckega, numizmatična zbirka Jožeta Repežiča, etnografske zbirke škofa Barage ter duhovnika Knobleharja in Zoisova zbirka mineralov. Pozneje so v muzej prišle arheološke najdbe iz Vač, z Ljubljanskega barja, iz Šmarjete, Mokronoga, Drnovega pri Krškem in od drugod.

»Ugled je takrat meščanom zelo veliko pomenil. Radi so videli, da so bila njihova dejanja opažena in pohvaljena. Zato so že takoj na začetku obljubili, da se bodo vsem donatorjem financ in predmetov zahvalili v glasilih, običajno je seznam darovalcev izdal časopis Ilirski list, iz katerega je bilo mogoče razbrati, kdo je koliko in kaj daroval. Tako so ljudje dobili javno priznanje in vsa dežela je vedela, kdo je sodeloval pri tem,« pripoveduje Kotar. Med darovalci so bili intelektualci, tudi literati, v glavnem pa ljubljanski trgovci in deželno plemstvo. Redna darovalka je bila tudi Julija Primic.

»Prvih nekaj let je bil muzej bolj kot ne 'ljubljanska' ustanova, večina donatorjev je bila Ljubljančanov, ker še niso imeli razvite mreže na terenu, da bi prispevke zbirala. Zunaj Ljubljane je bilo nekaj entuziastov, ki so imeli redne stike z muzejem in so mu pošiljali denar in predmete. Sčasoma so vzpostavili mrežo ljudi, ki je pobirala denar, novačila nove donatorje in prejeto pošiljala v centralo.«

Veliko gradiva, ki naj bi ga dobili glede na seznam darovalcev, ni prišlo v muzej, ker so nekateri darovalci umrli, drugi so si premislili. Večje predmete so morali zavrniti, saj zanje niso imeli prostora.

Pomembno delo grofa Hohenwarta

Na začetku je bila ena glavnih težav kadrovska podhranjenost. Muzej je imel samo enega kustosa, ki bi moral obvladovati raznovrstna področja, kar je bilo nemogoče. Prevladovalo je naravoslovje, predvsem po zaslugi grofa Franca Hohenwarta, ki je bil naravoslovec (prav tako prva kustosa, ki ju je sam izbral), zaradi njegove zagnanosti ga je dr. Jernej Kotar imenoval za ustanovitelja muzeja, saj mu je daroval bogate zbirke rastlin, živali, mineralov in kapnikov, v 30. letih 19. stoletja pa je bil tudi predsednik muzejskega kuratorija v Ljubljani, sovodil je tudi poslovanje deželnega muzeja.

Prvo slovensko, izključno kulturi namenjeno poslopje 

Namen muzeja ni bil le predstavljati naravoslovnih in kulturnozgodovinskih predmetov, temveč tudi promoviranje domače obrti in industrije ter izobraževanje. Načrtovali so, da bi se združil s posebno šolo, kar ni bilo mogoče zaradi pomanjkanja osebja in denarja. Kljub temu je bil muzej pomembna, tudi izobraževalna ustanova, saj je deloval v liceju na Vodnikovem trgu, v njem so imeli dijaki praktični pouk. 

Leta 1881 je kranjski deželni zbor sprejel odločitev o gradnji nove muzejske stavbe s finančno podporo Kranjske hranilnice. Sedem let pozneje je bilo na današnji Muzejski ulici zgrajeno prvo, izključno kulturi namenjeno poslopje pri nas. 

Pred sto leti se je preimenoval v Narodni muzej, od leta 1997 pa se imenuje Narodni muzej Slovenije. Leta 2008 je dobil na muzejski ploščadi Metelkova še eno stavbo. Iz njega sta izšla Slovenski etnografski muzej in Prirodoslovni muzej, ki je s seboj odnesel tudi Zoisovo zbirko mineralov, zbirka slik iz Narodnega muzeja bogati Narodno galerijo, Osrednji državni arhiv Slovenije pa je prevzel starejše gradivo. 

Mokasini iz Baragove zbirke, hrani Slovenski etnografski muzej. FOTO: Blaž Verbič.

200. obletnico zaznamujejo razstave, publikacije in film

V jubilejnem letu predstavlja Narodni muzej Slovenije na družbenih omrežjih 200 muzejskih predmetov. Na ogled je razstava Muzej skozi zgodovino, ki predstavlja predmete, ki jih je Deželni muzej pridobil v prvem desetletju, zaposlene v muzeju od leta 1821 do zdaj in zapise iz knjig vtisov, kjer najdemo cesarja, plemiško rodbino Attems, škofa A. M. Slomška, skupine šolarjev in sodobnih znanih Slovencev. 

Osrednjo nit vleče razstava Zlata sled, ki prikazuje 172 zlatih ali z zlatom okrašenih predmetov (ali skupin predmetov). K sodelovanju so privabili kar 32 slovenskih muzejev in tako skupaj zaznamujejo začetek muzealstva na Slovenskem. Jesen prinaša še razstavo na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju, slavnostno akademijo v Cankarjevem domu, na kateri bo glasbenik Boštjan Gombač igral na rekonstrukcijo neandertalčeve piščali, vse leto pa izhajajo razne publikacije, med drugim bo izšla zgodovinska monografija. Oktobra bo TV Slovenija predvajala film Amirja Muratovića. 

V prihodnosti želijo pripraviti razstavo o zgodovini Slovencev. Predmete še vedno sprejemajo, tudi sodobne izdelke. »Saj bo vse nekoč zgodovina,« ob koncu pogovora doda Kotar. 


Članek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (jesen 2021). Praznična izide štirikrat letno, njeno vsebino narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Zajema iz bogate zakladnice naše zgodovine, kulturne dediščine in krščanstva ter išče navdihujoče zgodbe sedanjega trenutka. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu. 

Nalaganje
Nazaj na vrh