Nadaljevanje iz: Aleš Stanovnik, Janez Stanovnik, krščanski socialist, komunisti [1]

Janezu Stanovniku je prav prišla (str. 115) celo spomenica dr. Lamberta Ehrlicha, ki jo je ta aprila 1942 protestno naslovil na italijanske oblasti, potem ko te niso zavarovale civilnega prebivalstva pred komunističnim nasiljem, kot so to bile dolžne storiti. Zadnji stavek iz citirane spomenice se je glasil: »Absolutno potrebno se zdi, da italijanska oblast da Slovencem možnost samoobrambe v sledeči obliki: slovenski orožniki in stražniki naj spet dobe orožje.«

Ehrlich je zahteval le zaščito pred komunističnim nasiljem

Čeprav se je dr. Ehrlich le odzval na komunistično nasilje ter je povsem logično in legitimno od Italijanov, ki tega nasilja niso nameravali sankcionirati, zahteval, da dovolijo vsaj slovenske orožnike ter stražnike, torej organe oblasti, ki bi skrbeli za red in varnost (vse organe oblasti, tudi policijo, ki preganja kriminal, so namreč Italijani z okupacijo ukinili), je Janez Stanovnik to razglasil za »narodno izdajalsko dejanje« in pripisal, da je bil Aleš Stanovnik »očitno žrtev prav take odiozne prijave«. Dr. Ehrlich je namreč navedel, da Slovencem, ki jih ogroža komunistično nasilje, ne preostane drugega, kot da storilce prijavljajo oblasti, to je Italijanom, te prijave pa bi delovale odiozno. Obramba pred nasiljem, ki jo je zahteval dr. Ehrlich, je za Stanovnika torej »»narodno izdajalsko dejanje«. Seveda, za branilce komunističnega nasilja (revolucije) je vsaka logika dobrodošla, pa naj bo še tako privlečena za lase. Ni važno, saj večina bralcev o tem ne razmišlja veliko ali sploh nič ne razmišlja.

Janez Stanovnik je dovolj jasno poudaril (str. 46), da je dr. Aleš Stanovnik gledal in razumel politiko skozi idealizirano optiko. Prizadeval si je za povezovanje in sodelovanje prav vseh političnih sil, ko je šlo za narodove interese, vendar se je hkrati »odločno distanciral od komunističnega sistema vrednot, tj. od materialističnega svetovnega nazora, kakor tudi od komunistične revolucionarne strategije in utopističnega zagovarjanja totalne kolektivizacije«.

Dr. Aleš Stanovnik VIR: gorenjci.si

Aleš Stanovnik je v osnovi nasprotoval »politiki« nasilja komunistov

Najprej, s temi stavki je Janez Stanovnik jasno navedel, da je bilo prizadevanje njegovega strica v popolnem nasprotju s »politiko« Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ta »politika« je takrat sistematično ubijala Slovence za neprimerno manj »vzročnosti«.

Poleg tega ni skoraj nikjer v teh primerih navedel kakšnih citatov oziroma virov za te navedbe, ki jih je pripisal Alešu Stanovniku. Moramo mu torej verjeti na besedo. Verjetno so vsi ti navedki Stanovnikovih nestrinjanj z revolucionarnim nasiljem resnični. To pa komunističnim voditeljem, še posebej tistim, ki so neposredno koordinirali Vos (Kardelju) in prakso revolucionarnega nasilja, ni moglo biti prav nič všeč. Nasprotno, ker vemo, da so brezobzirno uničevali vse, kar se jim je pri njihovem početju zoperstavljalo, se tudi Stanovnik temu ni mogel izogniti. Pri bistvu stvari, to pa je bila prav revolucija, ni prav nič prispeval k stvari, ampak ji je bil v veliko napoto. In to že takrat, s temi svojimi sitnimi pripombami oziroma celo nasprotovanji, še bolj pa je bil komunistom napoti v perspektivi, v prihodnosti, ko bi zasedali oblast in vzpostavljali povojni režim. Predvsem takrat bi jim lahko s svojim zavzemanjem za politično demokracijo in pluralizem povzročal največ težav. Zato so bili zainteresirani, da se ga znebijo še dovolj zgodaj, takrat, ko so to sistematično in množično počeli. Še bolje pa, če bi krivdo lahko zvalili na okupatorja ali celo na domače politične nasprotnike. Takrat se jim je ponujala enkratna priložnost za tak peklenski način obračuna z zoprnikom v lastnih vrstah. Okupatorju je bilo dovolj le namigniti, kje se skriva in njegova usoda je bila zapečatena.

Janez Stanovnik je zapisal (str. 91), da je Aleš Stanovnik »ob raznih priložnostih« ponavljal vprašanje Tigra oziroma da bi tigrovce povabili v OF, kar komunistov zagotovo ni veselilo.

Spomenik pri Gramozni jami pri pokopališču Žale v Ljubljani, kjer so Italijani ustrelili tudi Aleša Stanovnika. FOTO: Ivo Žajdela

»Premagali« so »odpor katoliške skupine proti likvidacijam belogardistov«

Janez Stanovnik je na strani 83 omenil pismo, ki ga je 16. maja 1942, dan pred odhodom Izvršnega odbora OF iz Ljubljane v partizane, Josipu Brozu - Titu pisal Franc Leskošek, takrat komandant »glavnega štaba«, o političnem položaju, ki je nastal takrat:

»Odnos OF do obeh skupin domače reakcije je naslednji: belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi; sredino frontalno razkrinkujemo na politični način! Množice zahtevajo na svojih političnih sestankih z veliko energijo likvidacijo bele garde.

Kar se zaveznikov /komunističnih, v OF itd./ tiče, je bila zadnje tedne tudi kriza, ki smo jo srečno premagali. Razni advokatski elementi med katoličani v OF so pričeli uganjati politiko sredine in forsirati razvoj svoje skupine v stranko. S pomočjo delavcev med katoličani v OF smo premagali odpor katoliške skupine proti likvidacijam belogardistov ter izsilili, da je skupina formulirala jasno stališče proti sredini, ter povzročili, da se je vodstvo skupine tako reorganiziralo, da so ostali advokati na cedilu.«

Franc Leskošek o »advokatskih elementih« med katoličani v OF

Leskošek je celo dvakrat omenil »advokate« (»advokatske elemente«), pri čemer je gotovo imel v mislih predvsem Aleša Stanovnika.

Janez Stanovnik je sicer ugotovil, da so te zločeste besede letele tudi na Aleša Stanovnika. Morda celo predvsem nanj. Pričakovali bi, da se bo ob teh Leskoškovih besedah vendarle ustavil in jih natančneje razčlenil ter raziskal njihovo ozadje. Leskošek teh besed namreč ni napisal kar »tja v tri dni«, ampak se je z njimi dotaknil bistva takratnega dogajanja, to pa je bila, čisto na kratko, komunistična totaliteta oziroma stremljenje po obvladovanju in monopoliziranju vsega (uporništva, protiokupatorstva, sovraštva do okupatorjev, partizanstva, OF, volje »ljudskih množic«, oblasti ...). Gre namreč za omembo ključne problematike, tako glede Aleša Stanovnika kot politike komunistov (revolucije). Toda očitno se mu ni zdelo vredno, saj je verjetno zaslutil, da bi se mu potem to porušilo osnovni vsebinski koncept knjige.

Komunisti so se umaknili, Stanovnika so prepustili uničenju

Janez Stanovnik je dokaj samovoljno zaključil, zakaj se Aleš Stanovnik v drugi polovici maja 1942 ni z drugimi člani Vrhovnega plenuma in Izvršilnega odbora OF umaknil iz Ljubljane na »partizansko svobodno ozemlje«. Zapisal je, da zato ne, ker je menil, da je »poglavitni del njegove politične aktivnosti: dialog z nasprotniki«. Podvomimo lahko, da bi takrat, na tisti stopnji razvoja dogodkov, to bil razlog , da se ni umaknil z drugimi. Poleg tega so ti »nasprotniki«, če že ne prej, pa zagotovo vsaj tiste dni jasno sprevideli, da se s komunisti in njihovimi »zavezniki« nima smisla pogovarjati prav o ničemer več. Ti so namreč te svoje »nasprotnike« sistematično ubijali že od poletja 1941 naprej in so jih do maja 1942 ubili že nekaj sto. 26. maja, nekaj dni po Stanovnikovi aretaciji, so sredi Ljubljane uprizorili trojni demonstrativni umor, med drugim na dr. Lamberta Ehrlicha, velikega narodnjaka.

Aleš Stanovnik je odločno nasprotoval nasilnim metodam boja

Očitno je bil razlog, da se Stanovnik ni umaknil iz Ljubljane skupaj z drugimi drugje in da je prav ta razlog bil glavni vzrok za njegovo aretacijo in smrt. O tem je Janez Stanovnik o takratnih stališčih njegovega strica kar precej napisal (na straneh 83, 97 in 98).

Dr. Aleš Stanovnik je, kot je zapisal Janez Stanovnik (83), soglašal z Lojzetom Udetom, ki je ob vse pogostejših »likvidacijah« Vosa izrazil stališče, »da so upravičene v vojnih pogojih, če gre za ovaduhe, ne pa, če gre za politične nasprotnike«.

K vprašanju, zakaj je ostal v Ljubljani, je dodal (97): »Mnenje, ki ga je zapisal eden izmed njegovih prijateljev, češ da se je imel prestarega za partizanstvo, je njegova žena Marinka odločno zanikala. Čeprav se je brez zadržkov odločil za oboroženo borbo proti okupatorju, je kot član SNOO nasprotoval likvidacijam političnih nasprotnikov, npr. idejnih voditeljev takratne Slovenske zaveze /.../«

Eno stran naprej je to še enkrat ponovil (98): »V prepričanju, da je družbeno ureditev potrebno spremeniti, zato ni bilo velike razlike med Alešem Stanovnikom in komunisti, bistveno različno pa je bilo gledanje na metode in sredstva za dosego tega cilja. Aleš Stanovnik je odločno nasprotoval nasilnim, nedemokratičnim, skratka, 'revolucionarnim' metodam boja.« K tem trditvam pa seveda ni dodal, da je bilo že to nasprotovanje »likvidacijam političnih nasprotnikov« en pomemben del »smrtne obsodbe«.

Zoper boljševiško taktiko revolucionarne dvoetapnosti

O tem je pisal tudi Tine Hribar v knjigi Ena je groza (Ljubljana, 2010, str. 73–77). Zapisal je, da je Aleš Stanovnik nacionalno osvoboditev, jasno izraženo z zahtevo, naj si slovenski narod pribori lastno »narodno državo«, razločno in vztrajno postavljal pred razredni boj, se pravi, pred socialno revolucijo in v skladu s tem nastopal kajpada tudi zoper boljševiško taktiko revolucionarne dvoetapnosti, po kateri se Partija v prvi etapi skriva za meščansko revolucijo ali za narodnoosvobodilnim bojem, v drugi etapi pa nastopi neposredno s svojo revolucijo, z odkritim komunističnim terorjem pri uveljavljanju svoje diktature (»proletariata«).

Nasprotoval je vsemu, za kar so se zavzemali komunisti

Janez Stanovnik je zapisal (107–108): »Njegovo prizadevanje za moralno čistost NOB pogosto ni našlo dovolj razumevanja celo med ljudmi iz lastnih vrst. Njegova stališča so nekateri imeli za moralistična in idealistična in mu celo očitali pomanjkanje 'revolucionarne odločnosti'. Aleš Stanovnik je na te očitke odgovarjal, da sta v boju za narodno osvoboditev najvažnejša množičnost in narodna enotnost, ne zgolj nasilje. Zato je odločno nasprotoval teoriji o dveh etapah revolucije. Menil je, da je bistvo osvobodilnega procesa odpiranje poti in uvajanje demokracije, ki naj sprosti vse narodne energije in omogoči vzpostavljanje družbene ureditve, v kateri bo zakon jamčil pravičnost in enakopravnost vseh slojev družbe. Interesne skupnosti družbenih slojev ni pojmoval kot razredne, se pravi sovražne delitve družbe, ki jo lahko uredi samo nasilni konflikt, revolucija.«

Tine Hribar je k temu dodal, da je Aleš Stanovnik nasprotoval vsemu, za kar so se zavzemali in kar so brezobzirno uresničevali komunisti boljševiškega tipa, kakršni so bili Kardelj, Kidrič in Kidričeva, Leskovšek, Maček in drugi. Kot takšnega ga Partija zato nikakor ni mogla dolgo trpeti in prenašati.

OF bo uvedla v Sloveniji dosledno ljudsko demokracijo

Janez Stanovnik je zapisal tudi naslednje (str. 107): »Tudi spravno prizadevanje Aleša Stanovnika in njegovih somišljenikov v vrstah OF je bilo seveda plavanje proti toku. Skupaj z ljubljanskim političnim vodstvom krščanskih socialistov – Tomanom, Zemljakom, Kovačem in drugimi – in ob odločni podpori neodvisnega dr. Lojzeta Udeta je Aleš Stanovnik nasprotoval 'revolucionarnemu terorju VOS' in opozarjal centralno vodstvo IOOF, da take likvidacije pospešujejo rekrutacijo bele garde. V lastnih vrstah krščanskih socialistov pa je svaril proti uporabljanju terminov revolucija in državljanska vojna, čeprav se je govorilo le o 'narodni' oziroma 'slovenski' revoluciji. Menil je namreč, da je ta terminologija že sama voda na mlin belogardističnim ekstremistom, ki žele narodnoosvobodilni boj prikazati kot boljševiško revolucijo in tako izzvati bratomorno vojno.

Aleš se je strogo držal izvirnega besedila Temeljnih točk OF, v katerih je bilo pribito, da bo po narodni osvoboditvi OF uvedla v Sloveniji dosledno ljudsko demokracijo in da bo ta reševala vsa vprašanja, ki presegajo okvire narodne osvoboditve. Zato je menil, da je osnovni cilj narodnoosvobodilnega boja narodna enotnost, nazorska pluralnost, demokracija in strpnost, in v skladu s tem je zagovarjal omejevanje nasilja v oboroženem boju. Tudi pred likvidacijo ovaduhov in okupatorskih sodelavcev je zahteval temeljito preverjanje dokazov in sodbo pristojnega foruma podtalnega političnega vodstva. Skratka, zahteval je nadzor IOOF nad VOS!«

Kaj hujšega za partijo, ki je hotela absolutno oblast

K temu je Tine Hribar dodal: »Kaj hujšega za Partijo, ki je hotela absolutno oblast?! Ki je vseskozi igrala dvojno igro in se zato vseskozi kljub moči bala razkrinkanja, ki bi ga za seboj potegnil razvidni nadzor nad njenim početjem, zlasti pa nad početjem njene udarne (morilske) pesti, kakršna je bila njena Vojaško obveščevalna služba, združba njenih likvidatorjev. Takšnega človeka, kot je bil Aleš Stanovnik, ki se je po navedbah Janeza Stanovnika s Partijo razhajal tako rekoč v vseh točkah (predvsem pa glede tistih, za pravo vsebino zaradi partijske mimikrije niti sam ni vedel), se je morala Partija po železni logiki svojih 'principov' prej ali slej, tako ali drugače znebiti. Kardelj in Kidrič sta se zavedala, da bo Aleš Stanovnik kaj kmalu spregledal tudi partijsko taktiko glede nastajanja, tj. boljševiškega konstruiranja 'bele garde'. Da Partija 'belo gardo' po pervertirani in perverzni, a za realiziranje svoje absolutne oblasti neogibni logiki mefistovstva, makiavelizem krvavo potrebuje. Da se njenega razmaha sicer nekoliko boji, še bolj pa se ga veseli. Ob vsem tem je dokaj brezpredmeten spor o tem, kdo je Aleša zares izdal.«

Kardelj: »naši partizani zares pridno čistijo vasi in mesteca«

Komunisti so bili tiste majske dni obsedeni z uničevanjem političnih nasprotnikov. Njihov vodja Edvard Kardelj je 22. maja 1942 poročal svojemu nadrejenemu, Josipu Brozu - Titu, naslednje fanatično vznesene besede: »Partizani, Narodna zaščita in Varnostna služba imajo nalogo povsod iztrebljati belo gardo in mihailovićevščino že zdaj, dokler še nimata orožja v roki. In naši partizani zares pridno čistijo vasi in mesteca in vdirajo tudi tja, kjer se še držijo Italijani in zapirajo belo gardo.«

Partija se je z njim znebila dveh najsposobnejših nasprotnikov

Tine Hribar je nadaljeval: »Brž ko se je Partija odločila za likvidacijo dr. Ehrlicha, je že tudi vedela, da bo med prvimi, ki bodo takoj po likvidaciji v smrtni nevarnosti, ker jim bo grozila uvrstitev med talce, prav Aleš Stanovnik. Strel, ki je ubil Ehrlicha, je ubil tudi Aleša. Partija se je z njim znebila dveh najsposobnejših nasprotnikov. Če bi ga Partija v imenu OF zares hotela zavarovati, bi ga morala zato predhodno spraviti iz Ljubljane ali pa skriti v dobro zamaskiran bunker v Ljubljani. Drugače rečeno, gledano z drugega vidika: brž ko so Aleša aretirali, štiri dni pred likvidacijo, bi se moral VOS, dokler je bil Aleš življenjsko ogrožen, likvidaciji odpovedati. Toda za Aleša Stanovnika niso naredili niti toliko, kolikor za Toneta Tomšiča.«

Angela Vode je bila prepričana, da so Aleša Stanovnika izdali komunisti

Angela Vode je bila prepričana, da so Aleša Stanovnika izdali komunisti (Skriti spomin, Ljubljana, 2004, str. 81 in 95): »Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo, da bo potem delo tem lažje. Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti ker so bile često povsem nepremišljene. Potem so pa rekli: pomota – pa je bilo opravljeno. Navadno pa je bil vzrok: izdajstvo lastnih ljudi okupatorju /.../ Eden najbolj žalostnih dni zame je bil tisti, ko so Italijani ustrelili prve talce: Toneta Štebija, predvojnega komunista in krščanskega socialista Aleša Stanovnika /.../ Takrat nisem več dvomila /.../ Še manj pa sem dvomila glede drugega talca Aleša Stanovnika, ki tudi ni bil pravoveren in je močno dvomil nad pravilnostjo svoje poti, kar mi je sam zaupal. Tisti večer, preden so ga Italijani aretirali kot talca, se je moral na zahtevo izvršnega odbora OF preseliti iz svojega ilegalnega stanovanja v drugo, ki so mu ga oni nakazali. Samo eno noč je preživel v tem stanovanju, selil se je v najgloblji tajnosti – toda Italijani so vedeli za stanovanje in prišli naravnost ponj. Čez nekaj dni so ga ustrelili kot talca /.../ Spoznala sem, da imajo komunisti streljanje talcev v načrtu: oni sodelujejo v OVRI italijanski tajni policiji, kjer poimensko določajo tiste, ki jih je treba postreliti, tam imajo oni svojega zaupnika, ki mu komunisti diktirajo imena. S tem padeta dve muhi na en mah: predvsem se znebijo neljubih oseb, bodisi nasprotnikov ali pa sopotnikov, ki se ne morejo v vsem prilagoditi; poleg tega pa poženejo strah v kosti, da se jih čim več zateče tja, kjer jih ne doseže aretacija kot talce: k partizanom.«

Stanovnikova zgodbica o »Janezu Kuharju«

Da bi avtor čim bolj pripravil teren za svojo tezo, kako je za smrt Aleša Stanovnika kriva politično tradicionalna stran, je navedel tudi prav neverjetno zgodbo o nekem Janezu Kuharju, ki da naj bi ga ubil. Zgodba je podatkovno in logično skrajno konfuzna, zato je prav težko pisati o njej. Gre pa tako: skupina Fanouša Emmerja naj bi imela nalogo izločiti krščanske socialiste iz OF in jih vključiti v Slovensko zavezo. Zato naj bi najeli »Janeza Kuharja«, da naredi atentat na Stanovnika. Ko bi to storil, naj bi v žep umorjenega vtaknil listek, ki naj bi pričal, da so ga ubili komunisti. Toda »Kuhar« naj bi se skesal in vse to povedal svojim sosedom Brecljevim. To, da je vse to povedal Brecljevim, naj bi bil dokaz za resničnost te zgodbe. Ker se je Kuhar »izneveril Emerjevi zarotniški skupini«, naj bi ga Slovenski zavezi izdal njegov sosed Špicer, kar je imelo za posledico, »da so Emerjevi likvidatorji streljali v polhograjskih dolini na Kuharja in ga tudi smrtno ranili v glavo«. Za vse to naj bi izvedela poleg Brecljeve družine tudi »VOS, ki je o vsem tem obvestila Aleša Stanovnika in mu svetovala, da poostreno pazi na svojo varnost, ker je očitno na vrhu liste bele garde za likvidacijo nasprotnikov«.

Ubijali so komunistični vosovci, ne pa »Janez Kuhar«

Zgodbo naj bi 2. decembra 1941 obelodanil Slovenski poročevalec, glasilo OF. Avtorja ni nič motilo, da več odločilnih elementov kaže, da je zgodba izmišljena, da je bila le sredstvo v propagandni vojni in da so komunisti očitno z njo hoteli prestrašiti samosvojega in že nadležnega Aleša Stanovnika, ter mu hkrati vcepiti odpor do nasprotnikov, ki da mu strežejo po življenju, s čimer bi ga na čisto eksistenčni osnovi čim bolj vezali nase. Niti z besedico ni omenil kakšnega pomisleka o tej »zanimivi« zgodbi. (O tem piše v Zavezi, št. 66, september 2007, tudi Jože Maček v prispevku Politični umor Fanouša Emmerja.)

No vsaj mi mu namignimo, če se že on dela tako nevednega o našem medvojnem dogajanju, v tem primeru, da je prav komunistična »varnostna služba« Vos že leta 1941 intenzivno vohunila za svojimi političnimi nasprotniki, zbirala o njih informacije in verjetno tudi že delala sezname »za likvidacijo nasprotnikov«. V neverjetno drzni propagandni vojni je Vos tako v tem primeru kot v mnogih drugih nasprotniku pripisovala to, kar je počela ona sama. V tistem času je Vos že nekaj mesecev sistematično ubijala politične nasprotnike, dva dneva po objavi zgodbe v svojem propagandnem glasilu Slovenskem poročevalcu pa so vosovci ubili tudi Fanouša Emmerja.

Stanovnikov »janez«, »kuhar« in polhograjska »dolina«

Mimogrede, avtorja ni nič motilo, da je Slovenska zaveza nastala komaj aprila 1942, on pa jo vpletal v dogajanje novembra 1941. Le kdo je pri vsem tem »janez« in kdo »kuhar«? Dosedanja literatura ne pozna ne Janeza Kuharja in prav tako ne »polhograjske doline«, kjer naj bi ga »Emerjevi zarotniki« ustrelili. Polhograjskih dolin je veliko, zato v takšnih primerih, če vemo, da gre za dolino, tudi navedemo (da smo še bolj verodostojni), za katero dolino gre oziroma blizu katerega kraja leži. Zgodba, zakuhana s »Kuharjem« in neko dolino, kar kliče po tem, da vanjo podvomimo. Janez Stanovnik jo je navedel (str. 111–112) kot suho zlato. O drznosti laganja smo že nekaj povedali; takratnega in tudi še današnjega.

Narediti zločin, potem pa ga naprtiti nasprotniku ...

V zadnjem razdelku knjige Kdo ga je izdal? naj bi Janez Stanovnik razkril ali vsaj nakazal, kdo je Italijanom povedal, kje se skriva Aleš Stanovnik. Toda tudi ta del je ena sama špekulacija. Žal najslabše vrste in je moč z lahkoto ovreči prav vse Stanovnikov trditve. Stanovnikov problem je bil, da iz nič pač ne moreš narediti nekaj, pa naj se še tako trudiš ali delaš za lase privlečene zaključke. Uvodoma je, da bi podkrepil svoje kasnejše trditve, navedel nepomemben odlomek iz Črnih bukev v zvezi z Alešem Stanovnikom. Izrabil ga je zato, da je zapisal: »V glavah, v katerih se je porodilo tako perverzno klevetanje, se je rodila tudi ideja, da zločinsko izdajo Aleša Stanovnika naprtijo komunistom in da se zabrišeta sled in krivda za to iškariotsko dejanje. Narediti zločin, potem pa ga naprtiti nasprotniku, to je bila od pamtiveka taktika tistih, ki so se ravnali po jezuitskem pravilu 'finis sanctificat media' – cilj posvečuje sredstva!« S tem, da je to zapisal, nikakor ni rešil uganke, kdo je izdal dr. Aleša Stanovnika. Kvečjemu je podtikal »drugi strani« nekaj, kar ji ni mogoče podtikati.

Grob Aleša Stanovnika med grobovi t. i. talcev na pokopališču Žale v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Čez tri dni so ga odkrili v neodkrivljivem skrivališču

Nadaljeval je s citatom iz dnevniškega zapiska Alojza Rebule, ki je navaja. pričevanje dr. Jakoba Šolarja, sodelavca in osebnega prijatelja Aleša Stanovnika: »Spominjam se večera, ko sva se (s Stanovnikom) dve uri sprehajala ob Ljubljanici. Rekel mi je: 'Komunisti so ljudje, ki nimajo z nami ničesar. Njihov svet je nekaj posebnega.' 'Zakaj pa jih ne pustiš?' sem ga vprašal. Odgovoril je: 'Kdor je zajahal njihovega konja, ga ne more več razjahati.' - Pogovarjala sva se o tem, da bi prišlo do sporazuma med Osvobodilno fronto in Slovensko zavezo. Stanovnik je potem ta moj predlog na ljubljanskem plenumu Osvobodilne fronte sprožil. Čez tri dni je bil odkrit v neodkrivljivem skrivališču in aretiran.«

Kaj je ob zapisanem naredil Janez Stanovnik? Rebulovo oziroma Šolarjevo pričevanje je »demantiral« s povsem nepomembnimi obrobnimi opazkami, z namenom seveda, da bi ga prikazal kot neverodostojno. Da bi bil čim bolj prepričljiv, je navedel nek drugi Rebulov zapis o Edvardu Kocbeku, ki da je Borisa Kidriča imenoval za »žrebca v areni zgodovine«, in k temu dodal, da Kocbek nekaj takšnega že ni mogel izjaviti, saj da se je o Kidriču izražal samo pozitivno. Kot dokaz temu je citiral neko Kocbekovo izjavo iz dnevnika Pred viharjem. Stanovnik bi pač moral upoštevati, da je Kocbek napisal še veliko drugih besedil (ostale medvojne in predvsem povojne dnevnike), ki so danes javno objavljena in ki Stanovnika demantirajo.

»Aleša so izdali in pogubili komunisti sami, ker jim je bil (politično) nevaren.«

Enako se je hudoval nad izjavo dr. Janeza Žumra, ki jo je objavil v Delu 17. novembra 1990. V njej je Žumer, Stanovnikov sodelavec, zapisal, da »je bil dr. Aleš Stanovnik kot izrazito politično misleči intelektualec ključna osebnost krščanskosocialističnega gibanja in da soglasja k dolomitski izjavi zagotovo ne bi dal. Mislim, da je več kot na dlani, da je Aleš Stanovnik padel pred njenim podpisom kot žrtev boljševističnega nasilja in tiste strategije, ki ji je NOB rabila le kot sredstvo za prevzem oblasti.«

K temu je Janez Stanovnik dodal odlomek iz rokopisnega zaznamka, shranjen je v jeseniškem muzeju, dr. Mihe Potočnika, prav tako dobrega znanca in sodelavca dr. Aleša Stanovnika, kjer je navajal, kako je ob neki komemoraciji v spomin Alešu Stanovniku k njemu in Aleševi ženi Marinki pristopil Vilko Pitako ter dejal: »Daj no Miha, ne verjemi. Aleša so izdali in pogubili komunisti sami, ker jim je bil (politično) nevaren.«

Ivo Žajdela, Oporečnik revolucije, Demokracija, 8. 4. 2004Konec v: Aleš Stanovnik, Janez Stanovnik, krščanski socialist, komunisti [3]

1/6