Nadaljevanje iz: Aleš Stanovnik, Janez Stanovnik, krščanski socialist, komunisti [2]

Janez Stanovnik je navedel vse navedke iz literature, kjer je govora o tragični smrti dr. Aleša Stanovnika. Toda tiste, ki so spodbijali njegovo insinuacijo, da je Stanovnika Italijanom izdala protirevolucija, je poskušal sistematično ovreči, vendar mu to ni najbolje uspevalo. Opoldne s silo pač ne moreš dneva spreminjati v noč.

Pomagal si je celo z Jožetom Vidicem

V ta namen je med drugim citiral tudi iz knjige Jožeta Vidica Zločin pri Lenartu, kjer je ta, kot je to bilo zanj značilno, povsem brez dokazov zapisal: »Prevladuje mnenje, da izdajalec izvira iz vrst katoliškega klera, kateremu že pred vojno ni bilo pogodu Stanovnikovo politično delovanje.« Čeprav ni Vidic navedel nikakršnega dokaza ali vsaj prepričljivega argumenta, bilo pa bi tudi čudno, če v svojih izrazito propagandnih knjigah ne bi zapisal tako kot je, je Janez Stanovnik tu molčal in ni uporabil besed »Narediti zločin, potem pa ga naprtiti nasprotniku«, ki jih je nekaj pred tem uporabil za politično nasprotno stran.

Vidičevemu citatu je dodal zapis zgodovinarja Janka Prunka, objavljen v jeseniškem Železarju leta 1983, kjer je ta v zvezi s Stanovnikovo aretacijo zapisal: »V zadnjem času se pojavljajo ob njegovi aretaciji razne dvomljive izjave in namigovanja glede vloge KP. Tu je potrebno reči samo to, da ni primera, ko naj bi KP omogočila aretacijo svojih članov ali sodelavcev v OF. Res pa je, da so sovražne agenture skušale vdreti v našo organizacijo in razbiti njene vrste. Prav ovaduhi in Be-ga so to stvarno počenjali in zato dobivali še posebne nagrade.« To »logično« sklepanje je na las podobno vrsti podobnih v knjigi Janeza Stanovnika, zato bi bilo res čudno če ga ne bi navedel.

Dr. Aleš Stanovnik VIR: gorenjci.si

Živ krst – razen neke vosovke – ni vedel, kje stanuje

Razpravo je Janez Stanovnik končal s trditvijo, da »dileme ni več« kdo je izdal dr. Aleša Stanovnika. Toda takoj zatem je navedel citat iz knjige Jožeta Javorška Spomini na Slovence, kjer je ta precej prepričljivo navedel, kaj sta se takoj po Stanovnikovi ustrelitvi pogovarjala z Janezom Tomincem, oba sta bila Stanovnikova idejna sopotnika. Med drugim lahko beremo: »Tomaž /Tominc/ je trdno prepričan, da so ga izdali komunisti. Živ krst – razen neke vosovke – ni vedel, kje stanuje. /.../ Preveč jim je bil nevaren. Med krščanskimi socialisti je bil vsekakor najbistrejši in politično najbolj nadarjen človek. Bil pa ni samo politično nadarjen, ampak tudi moder. S svojo politično modrostjo in diplomatskim talentom bi odlično uresničeval demokracijo Osvobodilne fronte. A ko so komunisti ugotovili, da z njim ne bodo mogli pometati kot z drugimi, so se ga znebili.« Čeprav je v prvem delu knjige Janez Stanovnik ta Tominčev opis karakterizacije Aleša Stanovnika zelo podrobno tudi sam potrdil, je v tem primeru z Javorškovim zapisom – pač zato, ker je z njim neposredno spodbita njegova osnovna teza – obračunal, podobno kot prej z Rebulo, z nekaj povsem nepomembnimi pripombami.

Pri Edvardu Kocbeku si lahko preberemo še marsikaj hujšega

Za Javorškom je citiral dve izjavi iz obdobja neposredno po Stanovnikovi ustrelitvi, ki so ju napisali »katoličani v OF«, kjer je omenjen Stanovnikov primer in določena tudi krivda zanj. Že s samo navedbo jima je Stanovnik dal določeno težo, čeprav bi mu moralo biti jasno, da gre za izrazito politična in propagandna teksta, ki nimata nobene teže, kaj šel da bi bila kakšen argument v zadevi. Prav zanimiva je njegova pripomba »če bi bila Javorškova pripoved verodostojna, potem bi bilo to pisanje čisto navadna nemoralna podlost. Ali pa lahko verjamemo, da je bilo vodstvo kristjanov v OF sposobno take perfidne podlosti?« V dveh knjigah oziroma na tisočih straneh Osvobodilnih spisov Edvarda Kocbeka si lahko o tem prebere še marsikaj hujšega.

Spomenik t. i. talcem v Gramozni jami pri pokopališču Žale v Ljubljani, kjer so Italijani ustrelili tudi Aleša Stanovnika. FOTO: Ivo Žajdela

Stanovnikove »priče« in »dokumenti«

Janez Stanovnik je v tem zadnjem delu uporabil termine kot so »dileme ni več« in omenil »priče in dokumente« ter »trdna zgodovinska dejstva in dokumente«. Če zanemarimo, da o »pričah« ni duha ne sluha, in da tudi »dokumentov« ni navedel, ki bi potrdili njegovo tezo oziroma insinuacijo, pa čeprav vsaj posredno, da je za smrt dr. Aleša Stanovnika kriva politično tradicionalna stran, potem si je za konec prihranil že prej omenjeni zapis, ki ga je dr. Miha Potočnik shranil v jeseniškem muzeju. V njem je Potočnik med drugim zapisal tudi naslednje: »Na Aleševem grobu je bil ob pogrebu /ob obletnici smrti!/ med drugim tudi radovljiški odvetnik dr. Albin Šmajd. Dejal je: 'Z nami bi delal, pa bi bil še živ.' To je na lastna ušesa slišala Dora Vodnikova in o tem tudi Marinki tako povedala.«

K temu je Janez Stanovnik pripisal: »Dr. Albin Šmajd, Alešev kolega iz Radovljice in dober znanec iz študentskih let, je bil med vojno član najožjega vodstva SLS. Bil je tudi vodja obveščevalne službe v Slovenski legiji – njegova šifra je bila DRAŠ – in je kot tak vzdrževal zvezo med domobranci in Mihailovićevimi četniki, ki jih je zastopal Karel Novak. Šmajd je zato prav gotovo vedel za celotno ozadje Aleševe usmrtitve.«

Stanovnik na nivoju Aleksandra Lucuja

Da je Albin Šmajd »prav gotovo vedel«, in to celo »za celotno ozadje Aleševe usmrtitve«? Tu seveda ne moremo govoriti o kakšnem pogumnem zaključku, ki si ga je privoščil Janez Stanovnik, ampak o naravnost pritlehnem podtikanju. Tisti, ki ga resnica vsaj malo zanima, nikakor ne bo mogel iz tiste Šmajdove pripombe narediti kakšnega takšnega zaključka.

Publicist Aleksander Lucu je v Nedelu (28. decembra 2003) v svoji obrekovalski rubriki Šepet sedmega dne o tem zapisal: »Aleš Stanovnik je bil izdan. Izdal ga je vodja obveščevalcev, ki so držali zvezo med domobranci in plavo gardo (slovenskimi četniki, ki so prisegali zvestobo kralju kot Draža Mihajlović).« Ali je Janez Stanovnik sam Lucuju povedal o tej svoji »ugotovitvi«, ali je Lucu to odiozno trditev postavil na osnovi njegove knjige niti ni pomembno. Vedno znova smo lahko osupli, kako nemarno nekateri ravnajo z resnico v javnem prostoru, oziroma kako krčevito se trudijo, da bi služili špekulacijam, neresnici ter obrekovanjem političnih nasprotnikov. In celo žrtvi komunističnega nasilja, saj je dr. Albina Šmajda Udba ugrabila v Trstu in ga potem umorila.

Spomenik t. i. talcem v Gramozni jami pri pokopališču Žale v Ljubljani, kjer so Italijani ustrelili tudi Aleša Stanovnika. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo je Italijanom izdal skrivališče dr. Aleša Stanovnika

Pravzaprav je Janez Stanovnik v svoji knjigi Aleš Stanovnik in njegov čas nanizal dovolj podatkov, iz katerih lahko sklepamo, kdo je izdal Italijanom skrivališče dr. Aleša Stanovnika. Čeprav se je trudil in te podatke spodbijal, mu to seveda ni uspelo. Logičnosti in prepričljivosti nekaterih virov in mnenj, ki jih je navedel (Šolarjevo, Žumrovo in Javorškovo oziroma Tominčevo), seveda ni lahko spodbiti, še posebej če to počneš s takšno silo, kot je to počel avtor knjige.

Za tistega, ki pozna naše medvojno dogajanje in predvsem, ki ga zanima resnica, dileme o tem kdo je izdal dr. Aleša Stanovnika, res ni. Tradicionalno politično oziroma katoliško stran, na katero je Janez Stanovnik ves čas v svoji knjigi kazal s prstom in to na prav neverjetno neprepričljive načine, lahko tako rekoč z gotovostjo izključimo iz več razlogov. Najprej, dr. Aleš Stanovnik tej strani, ki je bila pod neizmernim udarom komunistične strani, ni bil posebej nevaren. Poleg tega spomladi 1942 protirevolucionarna stran še ni bila organizirana tako daleč, da bi lahko speljala takšno akcijo, kot je bilo odkritje Stanovnikovih skrivališč. Kvečjemu bi lahko kaj takšnega izvedla šele leta 1944, ko je imela svojo obveščevalno službo.

Bil je povsem v nasprotju s komunistično revolucionarno »politiko«

Za izginotje (uničenje) dr. Aleša Stanovnika so bili zainteresirani predvsem komunisti. Avtor je v knjigi navedel veliko pogledov dr. Aleša Stanovnika, ki so bili povsem v nasprotju s komunistično revolucionarno »politiko«, ki so jo takrat intenzivno v praksi uresničevali komunisti. Stanovnik jim v tistem času morda še ni bil najbolj nevaren (čeprav se lahko tu motim?), najbolj nevaren bi jim pravzaprav postal šele v času prevzemanja in uveljavljanja oblasti, saj se je dosledno zavzemal za demokratično ter pluralno družbeno ureditev. Bil je, kot ga je avtor podrobno prikazal, načelen in pokončen mož, izobraženec, doktor prava (advokat) in star že 41 let, bil je torej v obdobju, ko se nanj že ni dalo več bistveno vplivati.

Gornji spomenik pri Gramozni jami pri pokopališču Žale v Ljubljani, kjer so Italijani ustrelili Aleša Stanovnika. FOTO: Ivo Žajdela

Pisma Edvarda Kardelja – strašna vsebina

Komunisti so revolucionarni projekt gradili predvsem na mladih, ki so jih lahko hitro indoktrinirali ter zlorabljali njihovo presežno energijo, ter na tistih starejših, ki so bili karakterno deformirani kimavci in karieristi. Aleš Stanovnik to seveda ni bil. Če beremo pisma Edvarda Kardelja iz leta 1942, potem vidimo vso grozljivo razsežnost tega, kar so si Kardelj in komunistični voditelji mislili o vseh, ki jim niso bili povsem podrejeni. Janez Stanovnik se zdaj v nekaterih javnih zapisih spreneveda, da ni vedel za ta Kardeljeva stališča. Če nič drugega, potem naj pač več bere, kot beremo nekateri drugi, in bo tudi Kardeljevo izjemno obširno korespondenco iz leta 1942 lahko prebral (na Inštitutu za novejšo zgodovino mu lahko dajo v branje pretipkano verzijo, lahko pa mu jo tudi fotokopirajo). Strašna vsebina!

Samo Vos je lahko izvedla takšno umazano dejanje

Predvsem pa, komunistična Varnostno-obveščevalna služba, ki jo je vodila Zdenka Kidrič in je bila neposredno podrejena Kardelju, je od svoje ustanovitve avgusta 1941 naprej fizično zasledovala po Ljubljani politične nasprotnike ter zbirala o njih informacije, na osnovi teh podatkov pa jih je nato tudi sistematično ubijala. Do maja 1942, ko je prišlo do Stanovnikove aretacije, je Vos po Ljubljani ustrelila že na desetine političnih nasprotnikov. Takrat, maja 1942, je bila samo komunistična Vos usposobljena za to, da je lahko vedela za vsa skrivališča Aleša Stanovnika. In takrat je lahko samo Vos izvedla takšno umazano dejanje, kot je prijava Italijanom, kje se skriva dr. Aleš Stanovnik, član Vrhovnega plenuma OF, ki se nekaj dni pred tem ni pridružil drugim članom in z njimi zapustil Ljubljane. Zakaj ne, tega tudi knjiga Aleš Stanovnik in njegov čas oziroma njen avtor Janez Stanovnik nista pojasnila.

Oba spomenika v Gramozni jami pri pokopališču Žale v Ljubljani, kjer so Italijani ustrelili Aleša Stanovnika. FOTO: Ivo Žajdela

Takrat so na debelo ubijali Slovence samo komunisti

Čisto mogoče pa je, da je med dr. Alešem Stanovnikom, komunisti in njihovo eksekutivo Vosom šlo za temeljno nesoglasje glede vosovskega nasilja, da zato ni šel »na teren« in da je zato tudi on postal žrtev komunistične revolucije. Tako rekoč vse govori v prid tej domnevi. Tudi čisto podatkovno gledano, do takrat protirevolucija še ni jemala življenj, saj je bila tiste dni ravno v organizacijskih zametkih. Če bi, kot z vso svojo knjigo namiguje Janez Stanovnik, bi bil dr. Aleš Stanovnik tako njena prva žrtev. Kot pa smo videli, so takrat na debelo ubijali Slovence samo komunisti.

Osvetlitev delovanja Vosa leta 1941 in 1942

Problem tega kratkega odmeva na knjigo Janeza Stanovnika Aleš Stanovnik in njegov čas je omejenost prostora. Uvodoma sem omenil, da bi moral napisati celo knjigo, če bi želel poglobljeno odgovoriti na Stanovnikovo. Pri tem mislim predvsem na osvetlitev delovanja Vosa leta 1941 in 1942, najbolj zločinske organizacije v slovenski zgodovini, ki jo je vodila KPS. Praktično nič nimamo o tej organizaciji napisanega. Vse to, kar je, so le drobni detajli. Arhivi o Vosu ostajajo praktično nedotaknjeni. Zgodovinarji se tej temi izogibajo kot hudič križu. Ko bo nekoč zgodovina Vosa obelodanjena, potem bo tudi ta odmev oziroma odgovornost za smrt dr. Aleša Stanovnika bolj razumljiv. In mnogih drugih.

Konec

Ivo Žajdela, Na poti revolucije, Demokracija, 15. 4. 2004

1/9