Na Noč knjige, v petek, 22. aprila, smo se v Galeriji Družina v Ljubljani ob romanih Henryja Riderja Haggarda Dekle z biseri, Tesse Afshar Dragulj v pesku in Na polju milosti, Natalie Sanmartin Fenollera Prebujenje gospodične Prim in ob nekaterih drugih pogovarjali o ženskih in moških romanih. David Ahačič se je z gostjama, pisateljicama Tanjo Tuma in Milico Šturm, spraševal, ali res obstaja ženski roman.

Ženska literatura in žensko pisanje



»Žensko lahko najdemo na treh nivojih: kot pisateljico, junakinjo in bralko,« je v začetku pogovora razmišljal David Ahačič. Tanja Tuma meni, da je ženska literatura namenjena predvsem bralkam, napisana je z velikim občutkom do njih in jih nagovarja s čustvi. Čustveno nabit je npr. Zolajev romanu Greh abbéja Moureta. Kljub temu pa lahko na koncu zmaga razum, je dodala Milica Šturm in kot primer navedla Puškinov roman v verzih Jevgenij Onjegin, v katerem na koncu pri junakinji emocio premaga racio.

Ob primeru Leva Nikolajeviča Tolstoja je Tanja Tuma prikazala pisatelja, katerega dela lahko uvrščamo med moško in žensko literaturo. Moške je navdušil z romanom Vojna in mir, ženske pa nagovarja Ana Karenina. Navedla je tudi pojem žensko pisanje, to pa izhaja iz izkušenj. (Tako so ženske v romanih Milice Šturn odločne, kot je ona sama.) Razlika med pojmoma je nastala, ko so se ženske izobrazile, začele pisati in objavljati. Prej je obstajala le moška literatura, čeprav se o njej ni ogovorilo, saj je bila samoumevna. V Angliji je bilo v 19. stoletju med pisatelji veliko žensk, medtem ko so v Franciji pisali moški, takrat je nastala tudi Gospa Bovary. Šturmova vidi razlog v razliki med angleško in francosko situacijo v notranjem življenju žensk, ki so si v angleškem okolju s pisanjem olajšale svojo notranjo stisko, medtem ko jim je Francija nudila več svobode. Nekatere avtorice so svojo identiteto zakrivale s psevdonimi (npr. George Eliot, Emily Brontë je uporabljala ime Ellis Bel).
Smo to, kar beremo?

Ženska in moška narava se razlikujeta in tudi spreminjata. Milica Šturm opaža, da je sodoben moški izgubil značilnosti, ki so ga nekoč določevale, kot sta moč in odgovornost, zdaj stremi le po užitkih, ne razmišlja o prihodnosti, ni senzibilen. Kot tipično žensko lastnost v odnosu pa je omenila ljubosumnost.

Junakinja v romanu Prebujenje gospodične Prim meni, da smo tisto, kar beremo. Morda bi torej mladi fantje z branjem ženskih romanov postali sentimentalni in osladni ali zgolj rahločutni. Čustva so pri branju pomembna, saj se z njimi identificiramo z junakom, vendar Tanja Tuma meni, da so jih sodobni romani dali v ozadje, kar je opazno posebej pri biografijah. »Sentiment so pripisali ženskim romanom neupravičeno, saj so se zelo zgledovale po moških kolegih, zdaj pa ravno to manjka.«

V literaturi nas očara tudi lepota. Tudi o njej imamo moški in ženske drugačne predstave. Za Milico Šturm je lepota notranji mir – brez zlobe, sovraštva in zavisti, pomirjenost s samim seboj, kar je težko dosegljivo. »Kdor ima notranji mir, ga širi tudi navzven.« Če se za lepim človekom skriva praznina, mu videz ne pomaga. Podobno meni tudi Tumova:»Iskanje lepote je iskanje izpolnitve človeškega bitja, ki ga najdeš v drugem.« Ko pa moški govori o lepoti, govori o ženski, svoji muzi.



Romani kot vzgojni element

Medtem ko je Tumova dala v ospredje čustva, Šturmova meni, da je predvsem treba pisati iskreno. S »koketiranjem z bralci« sicer avtor lahko pritegne veliko ljudi, vendar se kakovost literature ne meri po številu prodanih izvodov. Slaba literatura pa je slaba tudi za vzgojo mladine. »Če hočeš imeti dober odnos z nasprotnim spolom, s fantom, zaročencem, pozneje s soprogom, moraš povezati fizis in dušo,« meni Šturmova. »Duhovna nadgradnja dveh oseb, ki bosta vzporedno skupaj rastli, se potem tudi odločili za skupno življenje in zmogli premagat vse tiste vzpone in padce, ki prihajajo v vsakem odnosu, manjka. Zato menim, da bi bile knjige, ki bi prikazovale odnos, ki je rastel od velike zaljubljenosti in strasti do kriz in rešitve, pa ne na sodišču, zelo dobrodošle.«



Velik čar dobrega pisatelja je empatija, ki se je po Tuminem mnenju ne da naučiti, medtem ko Šturmova meni, da jo je mogoče pridobiti iz primarne družine, saj »če si sposoben ljubezni, si nujno sposoben tudi empatije.«

Obe pisateljici sta prebrali odlomke iz svojih romanov. Tanja Tuma je z obiskovalci delila delček romana Češnje, bele in rdeče, Milica Šturm pa iz romana Iskanje Itake.

Za konec je Milica Šturm v šali navedla razliko med moško in žensko literaturo: »Ko piše moški, mora ženska hoditi po prstih; ko pa piše ženska, mora ona hoditi po prstih, da ne moti moža med počitkom.« Sicer sta se gostji strinjali, da je glavna delitev literature na dobro in slabo, ne glede na spol avtorja ali bralca in tematiko.



Noč knjige tudi v Ajdovščini in Novem mestu

Založba Družina je poleg dogodka v Ljubljani Noč knjige zaznamovala še v dveh drugih knjigarnah. V Knjigarni Zvonček v Ajdovščini je o pomenu branja od prvih besed v slikanicah do mladinskih romanov govorila mladinska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, ki je prebrala bo tudi nekaj odlomkov iz svojih knjig. V knjigarni Družina v Novem mestu pa je dr. Marija Stanonik ob knjigi Stare slovenske molitve predstavila moč zapisane besede, ki se ohranja iz roda v rod. Svojo peto knjigo Smeh je pol zdravja pa je predstavil Janez Gril. Ob Grünovi knjigi Vino: darilo neba in zemlje pa je prva vinska kraljica Slovenije, Lidija Mavretič, degustirala vina Kraljica.

Članek si boste lahko prebrali tudi v novi številki Družine (letnik 65, št. 18).

Video predstavitve: