Prvo berilo: Glejte, moj služabnik, ki se ga veseli moja duša, Iz 42,1–4.6–7;
Ps 29;
drugo berilo: Gospod je mazilil Jezusa s Svetim Duhom, Apd 10,34–38

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 3,13–17)

Tisti čas je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« 

Video razlaga za otroke

Drugo rojstvo

Piše: Jure Sojč

Ljudje v življenju doživimo tri rojstva. Prvo je fizično v ta svet, drugo rojstvo je duhovno – krst, in tretje prehod iz življenja v večnost. Praznujemo običajno le tega prvega, na tega drugega pa običajno pozabimo. Francoski kralj sv. Ludvik IX. je želel, da se njegov rojstni dan praznuje na dan krsta. Njegova misel je bila preprosta: krst je začetek življenja v obzorju večnosti, je znak pripadnosti. Vsi vemo za svoj rojstni dan, ko pa pri verouku vprašam, kdaj so bili krščeni, skoraj nihče ne ve.

Danes, ko Jezus stopi v jordansko vodo, ne gre le za zgodovinski dogodek. S tem vstopom daje vodi krsta novo, odrešenjsko globino. Po tej vodi smo bili krščeni tudi mi. Ko Jezus pride k Janezu Krstniku in zahteva krst, se zgodi nekaj presenetljivega. Janez se mu upira: »Jaz bi se ti moral dati krstíti …« Ima prav. Jezus krsta ne potrebuje. Toda Jezus odgovori: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Ne reče: »Nujno je.« Reče: »Spodobi se.«

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Ker se spodobi

Beseda »spodobi se« nam je danes precej tuja. Živimo v kulturi minimuma, kjer se sprašujemo, kaj je dovolj. Tudi o veri pogosto razmišljamo tako: koliko je treba narediti, da je prav? Vera se ne živi iz vprašanja: »Ali je to obvezno?«, ampak iz vprašanja: »Ali je to Boga vredno, ali se to spodobi za Boga?«

Jezus stopi v isto vodo kot grešniki. Zakaj? Ker se spodobi, da se ne loči od človeka. Spodobi se, da stopi blizu. Spodobi se, da začne svoje poslanstvo v poslušnosti Očetu. Bog ne deluje iz gole nuje, ampak iz ljubezni iz tega, kar je primerno njegovi ljubezni.

Za Jezusa krst pomeni pot, ki vodi do križa in v novo življenje. Za nas pa pomeni življenje, ki se ne meri z minimumom, ampak s pripadnostjo. Prav zato je krst najpomembnejši dogodek našega življenja. To je srečanje, ki nas zaznamuje za vedno.

Krst za nas pomeni življenje, ki se ne meri z minimumom, ampak s pripadnostjo.

To je razumel dedek, ki je vstopil v cvetličarno in naročil najlepši šopek. Ko ga je cvetličar vprašal, za koga je, je odgovoril: »Za vnukinjo. Jutri ima prvi zmenek.« »Koliko je stara?« »Dva meseca. Jutri bo krščena. In v smislu večnosti ne bo imela pomembnejšega srečanja.«

Dedek razume pomembnost krsta. Krst je srečanje z Bogom, ki mu ni nič primerljivo. Zato se ga spominjamo tudi z znamenji. Zato danes naredimo nekaj preprostega. Prižgimo svojo krstno svečo. Če je nimamo, prižgimo katerokoli drugo svečo. Tako kot se je nad Jezusom odprlo nebo in je zasvetila resnica, komu pripada, naj tudi ta luč danes spomni nas, komu pripadamo in čigavi smo. Ne zato, ker bi morali, ampak ker se spodobi.

Krst za nas pomeni življenje, ki se ne meri z minimumom, ampak s pripadnostjo.