Verovškova opaža, da se ob začetku adventa povečuje občutek osamljenosti, ki po njenih opažanjih ni le težava starejših. »Prav to je tisto, kar me skrbi. Govorim o mladih približno med 22. in 25. letom, ki čutijo, da nimajo nikogar, ne čutijo več opore v starših ali vrstnikih,« je povedala za tiskano izdaje Družine.

Kako se kaže osamljenost pri tistih, ki prihajajo k vam na pogovor?

Pridejo z določenimi težavami, doživljajo stisko v družini, se ne razumejo s partnerjem ali ne najdejo službe. Ko povedo za ta osnovni problem, pa se pokaže, da jih nekaj drugega še bolj mori, in sicer njihovo občutje, da so za vse sami, da nimajo nikogar, s komer bi se lahko posvetovali in rešili problem. To jih najbolj boli.

Kako pogost je občutek osamljenosti?

Rekla bi, da o njem spregovori tri četrt tistih, ki pridejo na pogovor.

Ali osamljenost močneje občutijo ob praznikih?

Da. Že od začetka adventa opažam močno povečano število klicev. Res naval. Več klicev opažam tudi proti koncu šolskega leta, ko se oglašajo mladoletniki in njihovi starši s paničnimi napadi in strahovi.

Torej osamljenost ni le težava starejših, pač pa tudi mladih.

Prav to je tisto, kar me skrbi. Govorim o mladih približno med 22. in 25. letom, ki čutijo, da nimajo nikogar, ne čutijo več opore v starših ali vrstnikih. To je nov pojav v zadnjih letih, tega prej nisem zaznala. Ljudje med 30. in 50. letom so zelo vpeti – so starši, nekateri skrbniki svojim staršem, zelo so zaposleni in nimajo toliko časa razmišljati o svojih problemih.

Kaj svetujete tistim, ki se počutijo osamljene?

Najprej jim skušam vliti zaupanje, vero vase. Povem jim, da z njimi ni nič narobe, da je to vsesplošen pojav, da je veliko osamljenih. To jih preseneti, saj mislijo, da so edini. Ob občutku, da je nekdo tu zanje, ki ga prejmejo ob rednih pogovorih, bolj pogumno vstopajo v druge odnose. Dam jim kakšno nalogo. Danes je bil tu nek gospod, rekla sem mu: »Ko boste šli na kavo in bo prihajal natakar ali natakarica, se najprej lepo nasmejte, potem pa ne recite samo, kaj boste, ampak povejte kakšno besedo več, na primer: 'No, danes sem si zaželel, da bi pa kapučino. Tako da lepo prosim en kapučino.'«

Potem boste dobili nazaj tudi kakšen nasmeh in včasih tudi kakšno besedo. Na ulici se lahko prvi nasmehnejo ali pozdravijo. Človek mora prvi narediti ta korak. Praktično vsi mi poročajo, da to resnično deluje. Da vidijo, da če oni prvi naredijo neko gesto, se drugi odzovejo. Samo prvi korak je treba narediti, ampak za to potrebuješ malo spodbude. Vsi hrepenimo po tem, da bi se nam nekdo nasmejal, nas ogovoril. In ko to nekdo naredi, se tudi sami odzovemo.

Za praznike torej lahko naredimo to, da se spomnimo starih prijateljev, znancev, sosedov, se vrnemo v čas, ko smo bili bolj povezani, in jih pokličemo.

In še to jih spodbudim – naj razmislijo, gredo po svojih spominih, fotografijah ali kakšnem imeniku: mogoče je nekje nekdo, s katerim imajo ali so imeli dober odnos in ga lahko obiščejo ali z njim spet navežejo stik. Po navadi človek najde koga takšnega. Za praznike torej lahko naredimo to, da se spomnimo starih prijateljev, znancev, sosedov, se vrnemo v čas, ko smo bili bolj povezani, in jih pokličemo. Zaželimo jim lepe praznike, povejmo jim, da smo morda precej izgubili vezi, a smo se spomnili nanje, sploh če vemo, da nekdo nima družine ali veliko prijateljev, ali pa je bolan, se ne more gibati. Takšni se počutijo še bolj osamljeni in izločeni iz družbe. Ko nekdo doživi takšen klic, lahko sam naredi nekaj podobnega.

Pogovor z Andrejo Verovšek je del aktualne teme zadnje številke tednika Družina (50/2025).