Tudi v nagovoru pred opoldansko molitvijo se je, podobno kot med jutranjo pridigo, navezal na današnji evangeljski odlomek, priliko o usmiljenem Samarijanu, poročajo vatikanski mediji. Ob tem je izpostavil »čudovito vprašanje, postavljeno Jezusu«: »Učitelj, kaj naj storim, da prejmem v delež večno življenje?« (Lk 10,25). Kot je pojasnil, te besede izražajo nenehno željo v človekovem življenju: željo po zveličanju, po življenju brez neuspeha, zla in smrti.

Večno življenje lahko da samo Bog, človeku pa se prenaša kot dediščina z očeta na sina.

Po papeževih besedah si človeško srce želi »dobro, ki ga je treba podedovati: ne osvojiti s silo, ne zanj prositi kot služabnik, ne ga pridobiti s pogodbo«. Večno življenje lahko da samo Bog, človeku pa se prenaša kot dediščina z očeta na sina, tako Leon XIV.

Jezus na to vprašanje odgovarja s pojasnilom, da moramo za prejem Božjega daru sprejeti Njegovo voljo: ljubiti Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in svojega bližnjega kakor samega sebe, kakor je zapisano v postavi. To je odgovor na Očetovo ljubezen, saj je »Božja volja pravzaprav zakon življenja, ki ga Bog najprej udejanja do nas, ko nas ljubi z vsem v svojem Sinu Jezusu«.

Če želimo živeti večno, ne smemo goljufati smrti, ampak služiti življenju. FOTO: Vatican Media

Papež nas vabi, naj se oziramo v Jezusa, v »razodetje resnične ljubezni do Boga in do človeštva«. V Kristusu je Bog postal bližnji vsakemu človeku, »zato lahko in mora vsak od nas postati bližnji tistim, ki jih srečamo na poti«. Če torej želimo živeti večno, ne smemo goljufati smrti, ampak služiti življenju.